Vojna v živo

Zdaj, ko je Miloševič za zapahi, pričakujte kopico jugo filmov, ki bodo proti Miloševiću. Taka je bila recimo Nataša: junak na poti domov strga plakat, na katerem je Milošević. Nič se ne spomnim, da bi v prejšnjih produkcijah Ljubiše Samardžića kdo trgal Miloševića, ki kakopak ni vojni zločinec, ampak kriminalec - ker je podpiral podzemlje, ker ima v tujini zlate palice, ker je s svojo družino živel na veliki nogi in ker je druge pahnil pod rob preživetja.

Nič drugače ni v Vojni v živo, variaciji na Samardžićevo Nebeško vabo, le da Slobo tokrat mutira v studijskega bossa. Specifično, ambiciozni, finančno podhranjeni producent (Dragan Bjelogrlić), "šarmantni prevarant", ki ugotovi, da med Natovim bombardiranjem Beograda zaradi teženja politike in državne varnosti ne bo mogel posneti filma, ki ga hoče posneti, skliče tiskovno konferenco in oznani, da bo posnel patriotski film, v katerem bo glavno vlogo igral ameriški zvezdnik Harvi Džekson (Daryl Haney), sicer benigni, rahlo clueless producent, ki prav tedaj v Jugi snema reklame za tampone in nehote postane anticipacija "Jihad Johnnyja", Johna Walkerja, "ameriškega Talibana".

Ja, tudi ameriško zastavo zažge. Vojna v živo, tipični, že preizkušeni srbski mozaik paralelnih zgodb, črnega humorja, orto splošne ironije, aseptičnega kurčenja, kompromisne patetike ("Vse je laž", vse je igra, vsi smo dobri), prijaznega karikiranja oblasti in trikov vsakdanjega preživetja, je le film o tem, kako je v Jugi jebeno posneti film: filmarji so videti le kot urbani nonkonformisti (glejte, le igramo, da bi preživeli), Miloševićevi fantje le kot studijski šefi, Natove bombe pa le kot brezplačna kulisa. Gimiabrejk! Pač še en film iz žanra 'film je nastal v nemogočih razmerah ki so bolj intrigantne od samega filma'. Bolj za UNICEF kot pa za publiko, ki je uživala v filmu Lepe vasi lepo gorijo.

ZADRŽAN