V imenu pravice

Če bi objeli tračnico in z njo skočili v motno, zadušljivo morje, bi se počutili kot junaki filma V imenu pravice. Dnevi tu dišijo po pokvarjeni industrijski noči, noč pa zaudarja po sami sebi. Hja, lovili bi zrak - in se kljub vsemu držali za tračnico. Tako kot Leo (Mark Wahlberg), melanholični fatalist iz Queensa, ki se vrne iz zapora, v katerem je sedel za krajo, ki je ni zagrešil, toda pravega krivca, svojega najboljšega prijatelja Willieja (Joaquin Phoenix), ni izdal. Ker pa zdaj hitro potrebuje denar, dobi hitro službo - pri stricu Franku (James Caan), lastniku tovarne rezervnih delov za vagone newyorškega metroja, ki do poslov in pogodb v resnici prihaja ilegalno, okej, s sabotiranjem konkurence in podkupovanjem mestnih veljakov.

Linija med biznisom, politiko in kriminalom je tako neheroična in tenka, da je do trupla le korak. In ko truplo pade, postane Leo most wanted, žrtveno jagnje, za katerim se zaprašijo vsi - policija, politika in podzemlje, vključno s Frankom in njegovimi gorilami. Toda nikar ne pričakujte, da se bo Leo odlepil od tračnice. Ne, to ni rutinski akcijski stampedo, v katerem zločin in kazen ločuje le nekaj eksplozij, ampak tiho, počasno, agonično prebijanje skozi socialni sistem, ki temelji na korupciji, cinizmu, etnični diskriminaciji in represiji. In ki se zvrne na Lea - s težo opere. Film V imenu pravice, prepreden z ikonami sedemdesetih (Caan, Tony Musante, Tomas Milian, Ellen Burstyn, Faye Dunaway), je videti zdaj kot revizija filma Na pristaniški obali, v katerem je Marlon Brando še videl razliko med legitimnim biznisom in kriminalom, zdaj kot travestija Botra, v katerem Brando razlike ni več videl - korporacija in mafija sta postali eno. Zdaj, 30 let kasneje, je ta razlika le še stvar vere. Ljudje verjamejo, da so korporacije vodene mafijsko. Pa?

ZA -