Ljubljana
Ko si Slovenec razreže žile, ne pomeni, da hoče zares umreti. Le opozoriti hoče nase. Le na pomoč kliče. Žile si razreže zato, ker ve, da ga bodo rešili. To vam bo povedal vsak doc. Toda ko Slovenec skoči z Ljubljanskega nebotičnika, z nacionalnega monumenta, ve, da mu ni pomoči. Ne blefira. To ni le S.O.S., ampak SMS - okej, sporočilo. Sporoča nam: z mano je resda nekaj narobe, toda z vami tudi! Njegov samomor je recenzija Slovenije, njene metropole, njene urbanosti, njene nacionalne mitologije ("Kdor ne skače, ni Slovenc"). In Ljubljana, drugi film Igorja Šterka (Ekspres ekspres), se začne prav s to slovensko urbano legendo - s samomorilskim skokom z nacionalnega monumenta. Ne z Ljubljanskega nebotičnika, ampak z Ljubljanskega gradu. Sporočilo fanta, ki skoči, je jasno: nisem se vklopil. Nisem padel noter. Še toliko bolj, ker ni iz Ljubljane. Njegov imidž je sicer urban, zelo cool, toda očitno samega sebe ni več uspel prepričati, da je cool. Ne vemo, kako mu je ime. Le zakaj bi? Ni bil in. Tragično: umrl je s kino vstopnico v žepu. Še bolj tragično: umrl je z neuporabljeno kino vstopnico v žepu. Hja, film se je začel nekaj ur po njegovem samomoru. V žepu je imel vstopnico - živel je že v prihodnosti. No, vsaj malo, simbolično.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ko si Slovenec razreže žile, ne pomeni, da hoče zares umreti. Le opozoriti hoče nase. Le na pomoč kliče. Žile si razreže zato, ker ve, da ga bodo rešili. To vam bo povedal vsak doc. Toda ko Slovenec skoči z Ljubljanskega nebotičnika, z nacionalnega monumenta, ve, da mu ni pomoči. Ne blefira. To ni le S.O.S., ampak SMS - okej, sporočilo. Sporoča nam: z mano je resda nekaj narobe, toda z vami tudi! Njegov samomor je recenzija Slovenije, njene metropole, njene urbanosti, njene nacionalne mitologije ("Kdor ne skače, ni Slovenc"). In Ljubljana, drugi film Igorja Šterka (Ekspres ekspres), se začne prav s to slovensko urbano legendo - s samomorilskim skokom z nacionalnega monumenta. Ne z Ljubljanskega nebotičnika, ampak z Ljubljanskega gradu. Sporočilo fanta, ki skoči, je jasno: nisem se vklopil. Nisem padel noter. Še toliko bolj, ker ni iz Ljubljane. Njegov imidž je sicer urban, zelo cool, toda očitno samega sebe ni več uspel prepričati, da je cool. Ne vemo, kako mu je ime. Le zakaj bi? Ni bil in. Tragično: umrl je s kino vstopnico v žepu. Še bolj tragično: umrl je z neuporabljeno kino vstopnico v žepu. Hja, film se je začel nekaj ur po njegovem samomoru. V žepu je imel vstopnico - živel je že v prihodnosti. No, vsaj malo, simbolično.
Toda ta anonimni samomorilec povzame kompletno psihogeografijo Šterkovih junakov. Ljubljana je namreč film o petih Ljubljančanih (Grega Zorc, Tjaša Železnik, Primož Pirnat, Manca Dorrer, Jaka Ivanc), ki so tam sredi dvajsetih... ki se ne poznajo... ki nihajo med naključnimi rutinami ("Nč, dej, se kej vidmo." "Nujno." "Poklič kej.") in ekstazičnimi rejvi ("napad sreče")... ki hočejo biti in & cool... ki se ponoči še vedno sami vračajo domov... in ki jim do prihodnosti manjka le nekaj ur. Če seveda prihodnost merite s časom. Če pa jo merite s strahovi in tesnobami, potem je prihodnost za njih ugasnjen radiator. Nekateri še vedno živijo pri starših. Ostali še vedno dišijo po starših. "Ej, a si ti vidla kdaj svoje starše seksat?" "Kaaj?!" "No, ali pa slišala." Generacija, ki svoje starše še vedno sliši seksat. In narobe: generacija, ki jo starši še vedno slišijo masturbirat. Odtod mučnost. Odtod sram. Odtod gnus. Ni velike ideje, ki bi jih združila. Ni velike ideologije, ki bi se ji lahko uprli. Za koga volijo? Če volijo, huh. Apolitični so. Brez osti. Brez bodic. Ježi so bolj angažirani. Obkrožena črka A ostane, toda Anarhijo zamenjajo Amfetamini. Videti so kot imigranti, ki čakajo na vklop elektrike, kot Petri Pani v čudežni deželi. Strah jih je, da se ne bodo prebili. Da bodo banalni. Da ne bodo cool. Da bodo ostali v masi.
Povsem mogoče: so pač generacija, ki je le koncept TV producentov, reklamnih agencij, video-glasbene industrije in modnih dizajnerjev. Izbirajo, a se ne odločijo. "Odločiti se, že, a vztrajati v eni sami odločitvi", se je v Hladnikovem Plesu v dežju - v kinu, ha!, med gledanjem filma - spraševal Miha Baloh, njihov sorodnik. Odgovornosti, obveznosti, otrok se panično bojijo - kot junaki francoskega novega vala, recimo tisti iz zgodnjih filmov Jean-Luca Godarda (Do zadnjega diha, Živeti svoje življenje). Še huje, tako prestrašeni so in krhki, da jih lahko podre že otrok. Porod je videti kot obdukcija. Obdukcija je videti kot porod. Počutijo se kot Jack Nance v Eraseheadu: že ob misli na otroka, mu postane slabo. Molčijo. In polzijo. In film z njimi. Občutek imate, da sedite ob reki, po kateri vozijo vlaki, ki vsake toliko časa zapeljejo v tunel - med drastične filmske slike. Ljubljana je vzgojni film, Bildungsfilm (Zablode gojenca Mareta), toda Šterk ne intelektualizira, ne teoretizira, ne moralizira - to je le mesto, v katerem živi.
ZA +
