Izvirni greh
Original Sin, 2001
Luis Vargas, kubanski magnat, ki ga igra Antonio Banderas, ob koncu 19. stoletja sklene, da si bo nevesto naročil po pošti. Na slepo, hej, samo fotko pošlji. Hu-a! Nimam pojma, zakaj bi si kubanski magnat, ki izgleda kot Antonio Banderas, nevesto naročil po pošti? In zakaj bi se zadovoljil z bejbo, ki po fotki sodeč izgleda absolutno nekonzumno? Nič, Antonio hoče le žensko, ki je dobra po srcu. Toda ko ladja pristane, pred sabo zagleda Angelino Jolie. Hja, naročil je gospodinjo, dobil pa ameriško seks bombo z britanskim akcentom. Zakaj je Angelina poslala fotko grde ženske? Ker ni hotela, da bi jo Antonio vzel zaradi njene seksi lepote, njene deviške polti in njenih masivnih ustnic. Kar me spet pripelje do vprašanja: kako je vedela, da bo Antonio izbral prav najgršo žensko? Ha! Le zabita lepotica ne bi poslala svoje fotke. Toda nikar ne sprašujte, zakaj taka lepotica potuje s pošto - Angelina je namreč v resnici sleparka. Pri Antoniu ga zanima le ena stvar: denar. In ko z njegovim denarjem izgine, za njo pošlje eksekutorja... in potem še sebe... da bi spet ujel sen, s katerim se je poročil. Puding je bolj napet od Izvirnega greha, katatonične kostumske uspavanke, maskirane v erotično noir melodramo, polno dekadentnega fatalizma, ki ni bil še nikoli tako mučno in tako smešno dolgočasen. Iskreno rečeno, tudi ustnice Angeline Jolie niso bile še nikoli tako vržene stran. Tragedija je v tem, da je film posnet po lucidni klasiki Cornella Woolricha (Waltz Into Darkness, 1947), najbolj črnega med črnimi pisci, paranoičnega fatalista, ki je svoje kriminalke posvečal tipkalnim strojem in hotelom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
