Kruh in tulipani
Pane e tulipani, 2000
Gotovo se zavedate, da obstajajo filmi, v katerih so vsi liki dobri, pošteni, iskreni in šarmantni. In če se v teh filmih že ravno pojavi kak cinik, potem pod svojo odljudno masko zanesljivo skriva zmedeno in prestrašeno dobroto. Če rečem Reševanje vdove Grace, veste, kaj mislim. Drži, to so politično korektni filmi, ki nočejo tvegati kake zamere, zato ne preseneča, da imajo emancipacijo žensk še vedno za stvar navdiha. Za osvobajanje ženske poskrbi tudi italijanska romantična komedija Kruh in tulipani, v kateri Rosalba (Licia Maglietta), frustrirana, zdolgočasena gospodinja iz Pescare, z družino krene na turistično potovanje, toda ko se s stranišča vrne prepozno in ko avtobus odpelje brez nje, sklene, da bo odštopala domov... kar pa v tem primeru pomeni, da odštopa v Benetke - v kliše, ki je tako star, da bi mu lahko postavili nagrobnik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Gotovo se zavedate, da obstajajo filmi, v katerih so vsi liki dobri, pošteni, iskreni in šarmantni. In če se v teh filmih že ravno pojavi kak cinik, potem pod svojo odljudno masko zanesljivo skriva zmedeno in prestrašeno dobroto. Če rečem Reševanje vdove Grace, veste, kaj mislim. Drži, to so politično korektni filmi, ki nočejo tvegati kake zamere, zato ne preseneča, da imajo emancipacijo žensk še vedno za stvar navdiha. Za osvobajanje ženske poskrbi tudi italijanska romantična komedija Kruh in tulipani, v kateri Rosalba (Licia Maglietta), frustrirana, zdolgočasena gospodinja iz Pescare, z družino krene na turistično potovanje, toda ko se s stranišča vrne prepozno in ko avtobus odpelje brez nje, sklene, da bo odštopala domov... kar pa v tem primeru pomeni, da odštopa v Benetke - v kliše, ki je tako star, da bi mu lahko postavili nagrobnik.
Skratka, žensko je mogoče osvoboditi le s klišejem, le z eskapističnim fantazijskim scenarijem. Benetke so namreč prav to: fotonovelistična predelava ženskih fantazij. Ne, Benetke v Kruhu in tulipanih niso kičasto, smrdeče, gondoliersko, skomercializirano turistično mesto, v katerem vsi mislijo le na to, kako bi nategnili Čehe, Japonce, Slovence in razočarane italijanske gospodinje, ampak utopična, sproščena, napol bohemska skupnost, v kateri so vsi dobri, pošteni, iskreni in šarmantni - jasno, tisti, ki niso, se le pretvarjajo, da niso. Melanholični natakar Fernando (Bruno Ganz), ki ji takoj graciozno postreže z lično aranžiranim narezkom, penzionsko sobo in sočutjem, je angel, ki se je verjetno vzel z neba nad Berlinom. Tudi vsi ostali - stari cvetličar, "holistična" maserka itd. - so ekscentrični doktorji solidarnosti, vdanosti, zaupnosti in poetične občutljivosti. Celo tolstega "privatnega detektiva", v resnici vodovodarja, ki ga pošlje njen prešuštni mož, bi lahko prodajali kot beneški souvenir. Ni sicer jasno, kdo jih bo prej obiskal, papež ali Kofi Anan, toda v obeh primerih jih čaka kolektivna beatifikacija. Film Kruh in tulipani je tako televizijski in tako dolg, da lahko ženska ob njem zlika vse perilo, pospravi stanovanje in zamenja tampon, obenem pa je tako nevsiljiv, da ne pušča niti najmanjšega dvoma, da za osvoboditev zapuščene gospodinje, ki ji ne uide le avtobus, ampak tudi vlak, zadošča že pramen mesečine. In meh za smeh.
ZADRŽAN -
