Marlene

Marlene je to, kar pove že naslov - film o Marlene Dietrich, filmski zvezdi, filmskem mitu, filmski legendi, filmski boginji, filmskem kultu. Toda nikar ne mislite, da je iz tega filma razvidno, zakaj je Marlene Dietrich postala taka zvezda, mit, legenda, boginja in kult. Vse moramo verjeti na besedo, pa četudi se besede ne ujemajo s sliko.

Ko nam rečejo, glejte, kako karizmatična je Marlene, se počutimo trapasto, saj se tega nikjer ne vidi - ne, ne izgleda karizmatično, pač pa patetično banalno. Ko jo Joseph von Sternberg (Hans-Werner Meyer) leta 1929 pokliče na avdicijo za vlogo Plavega angela, sta šef studia UFA in glavni igralec Emil Jannings (Armin Rohde) energično proti, češ na tej bejbi ni nič. Lahko jima le pritrdimo, kajti na bejbi, ki jo vidimo, ni res nič, niti seksapila, kar pa ni krivda Katje Flint, ki jo igra, ampak samega filma, ki je formatiran izrazito televizijsko.

Bolje rečeno, film nas skuša zgolj informirati, zato ne počne nič drugega kot to, da bulimično našteva, kaj se je Marlene Dietrich zgodilo - kako jo je von Sternberg odpeljal v Hollywood, kako je za sabo pustila družino, kako je ujela loverja svojega življenja, nekega pruskega oficirja, kako se je njen mož zapletel z varuško, kako je pecala moške in ženske (od njenih sapfičnih afer ne pričakujte preveč), kako sta se s von Sternbergom kreativno razšla, kako ji je šla kariera potem navzdol, kako se je obrnila proti nacizmu, kako je dobila ameriško državljanstvo in kako je na fronti zabavala ameriške vojake. Film med fakti iz njenega življenja ne dela razlike, hočem reči - vsi fakti imajo enako težo. Kar je kakopak le slaba uteha za film brez teže.

PROTI