Čudoviti um

Čudoviti um, dobitnik Zlatega globusa in osmih oskarjevskih nominacij, je film o geniju proletarskega rodu, ameriškem matematiku Johnu Forbesu Nashu (Russell Crowe), resnični osebi, se razume, Nobelovcu, ki je s svojo teorijo iger - z "Nashevo ekvilibrijo" - revolucioniral ekonomijo, znanost in vojsko.

Ko se ob koncu štiridesetih vpiše na Princeton, ne skriva, da je asocialen, samotarski, odtujen in povsem obseden s svojimi enačbami, formulami in teoremi, toda ko se potem izkaže, da je v resnici shizofrenik, prestreljen z divjimi halucinacijami in blodnjami, postane simbol hladnovojne paranoje in patološki produkt histerične vojne med ameriško in rusko znanostjo. Še huje, Nash - zdaj Rain Man, zdaj David Helfgott, zdaj half God - si umišlja, da skrivaj dela za Pentagon, da je del patriotske protivohunske mreže in da z dešifriranjem tajnih ruskih sporočil, ki se mu prikazujejo v časopisih, rešuje Ameriko. Ne le da ne loči med fikcijo in realnostjo, ampak ne loči med tajnimi agenti (Ed Harris) in psihiatri (Christopher Plummer), med pranjem možganov in insulinskimi šoki, ki mu prepad med fikcijo in realnostjo le še dodatno poglobijo. Kul, si rečete, je vsaj nepredvidljiv - nikoli ne vemo, kaj misli! Motite se. Vedno vemo, kaj misli. Njegov um je na dieti. Kar nenehno poudarja tudi že stokrat slišani soundtrack James Hornerja.

Ne, ta film o geniju ni genialen. Trpi za vsemi klišejskimi hibami, ki običajno mučijo "inspirativne" filme o genijih. Prvič, genij je tako absolutno in gladiatorsko obseden s svojo vizijo, da ga ne moreš cenzurirati - če ne gre drugače, Nash svoje enačbe piše in riše kar po okenskih šipah. Drugič, genija lahko odreši le zvesta ženska, ki ga ljubi in ki se ga obenem boji - v tem primeru Jennifer Connelly. Tretjič, genij je utelešenje ameriškega sna - doseže tisto, kar hoče doseči, ne glede na vse ovire, vključno s shizofrenijo. In četrtič, genij je najbolj prisrčno in najbolj nekontroverzno bitje na svetu - Čudoviti um zato mirno zamolči Nasheve rasistične izpade, njegovo nasilno naturo, njegovega nezakonskega otroka, njegovo vero v zunajzemeljska bitja, njegovo biseksualnost in njegove ekshibicionistične izgrede. Nič, John Nash je le še en genij, ki trpi. In ker je genij, mora trpeti. To je vse. Na koncu se počutite tako, kot da ste mu Nobelovo nagrado dali vi.

ZADRŽAN +