Angelske oči

Jennifer Lopez bo v videospotih preživela. Iz preprostega razloga: videospoti si lahko privoščijo zelo kratke montažne reze, skakanje, fetišistično fragmentiranje, ne da bi pokazali njeno celo figuro. In če jo že pokažejo, potem jo le za hip. Ko jo gledate v videospotih, nimate občutka, da jo res vidite. Bolje rečeno, videospoti jo spretno, artistično skrivajo. In če jo že videospoti skrivajo, si lahko živo predstavljate, kakšne težave imajo z njo šele filmi.

Ne, filmi si ne morejo privoščiti le kratkih montažnih rezov. In če naj sodimo po Angelskih očeh, bo v filmih težko preživela. Večino časa ima namreč na sebi trenerko, preostanek časa pa policijsko uniformo - dva ohlapna kostuma torej, dva načina skrivanja njene vse večje riti, njenih vse bolj epskih bokov, njenih vse krajših nog in njene vse bolj nesorazmerne postave. Eh, in da ne omenjam "erotičnega" prizora, ki skuša resda poudariti, da je Jennifer nacionalni zaklad, toda skrivanje pri tem prižene do tako komičnega absurda, da podvomite, da bi bilo kaj drugače, če bi ugasnili luč.

A po drugi strani, film skrivanje intonira že takoj na začetku, ko policistki Jennifer življenje reši tip po imenu Catch (James Caviezel). Jasno, zapleteta se v romanco, ki ji ni konca, kar pa je čudno - Jennifer namreč o njem ve le to, da mu je ime Catch. Ves osamljen je, žalosten, izmučen, zamorjen in nadnaravno melanholičen, morbidna kombinacija mesečnika, klošarja, vegetacije in Jezusa Kristusa, samaritanski zombi s šestim čutom, misterij na dveh nogah. "Ime mi je Catch. Nisem zločinec. Rad sem s tabo." Kdo je, kaj počne in kaj hoče, ni jasno, toda Jennifer, čikaška policistka (!), se ne žre. Vseeno ji je. Nobene zaskrbljenosti. Ker je ona iz družine, v kateri možje pretepajo svoje žene, si pač misli, da je Catch iz "svete družine". Da bi čikaška policistka shodila s tipom, ki spi na tleh in ki zaudarja (mi ga zavohamo nekaj dni pred njo), je pravljica... ee, nesmisel. Kot je nesmisel njegov stavek: "Skušal sem se te predstavljati brez obleke."

PROTI