Rekviem za sanje

Rekviem za sanje, posnet po romanu Huberta Selbyja jr., sponzorjem in navijačem "vojne proti mamilom" ne bo všeč. Harry (Jared Leto), glavni junak filma, fant s Coney Islanda (Brooklyn, New York), daje vse za fiks. Če nima, krade. Če je brez idej, materi sune televizor. Drugstore cowboy, huh, ki mu možgane razširijo in napihnejo le polne žile. To, kar njegovim možganom naredi injekcija, je najbližje izpolnjenim sanjam. Ne da je v tem kaj poetičnega - ritualnega pač. Tyrone (Marlon Wayans), njegov najboljši prijatelj, je tudi džanki. In Marion (Jennifer Connelly), njegova punca, prav tako. Na seks ne mislita. Fiks je boljši. A da ne bo pomote: vsi trije sanjajo. O čem? O uspehu. Harry in Tyrone hočeta postati mega dilerja, Marion hoče postati modna kreatorka. Sanja pa tudi Harryjeva mama, Sara (Ellen Burstyn), jasno, o uspehu, fami, ameriškem snu in osebni transformaciji. Mama je namreč povsem in absolutno zasvojena s televizijo, ker pa kaže, da bo končno "uspela" in v nekem trapastem TV showu sedela med studijsko publiko, preide na hudo dieto. Shujšati hoče, da bo lahko na D-Day zlezla v svojo rdečo obleko. Da bo atraktivna. Da bo TV zvezda. Toda TV dieta iz nje naredi džankico, še huje, halucinacijo. TV liki jo hočejo ugrabiti - hladilnik jo hoče požreti.

Vsi štirje so tako odvisni, da so že kar fiktivni, bolje rečeno - nafiksajo se do fiktivnosti, tako da na koncu izgledajo kot moraste, agonične, srhljive, histerične simulacije socialnega neuspeha. Kot "liki", kot ljudje, ki so "uspeli", ki jim je uspela osebna transformacija in ki so postali "nekdo drug". Da so "high", itak ne dvomijo. Darren Aronofsky, režiser kultnega filma Pi, pokaže, da med pripravljanjem fiksa in pripravljanjem kave ni razlike, da sta oba rituala produkta iste kulture, istega trga, da trga ni brez odvisnosti in da je odvisnost produkt vseh produktov, produkt v najbolj čisti obliki, abstrakcija produkta, najpopolnejši tržni mehanizem. Zato je razlika med odvisnostjo od mamil in odvisnostjo od reči, kot so televizija, fama, dietni zvarki, konzumiranje, osebna transformacija, uspešnost, prosperiteta, prihodnost in ameriški sen, le razlika v terminologiji. Neodvisnosti ni več. Demokracija - možnost izbire - je le še odvisnost. Harry, Tyrone, Marion in Sara, ameriški luzerji, imajo le dve možnosti: da izgubijo takoj - ali pa da izgubijo počasi. Preostane jim itak le ena pravica - pravica do konzumiranja samega sebe. Pravica do avtokanibalizma. In Rekviem za sanje, klinična slika njihovega socialnega neuspeha in zavrženosti, je dolg džankijev šus, brutalni stampedo furijastih fiksov, agresivnih pulziranj, bobnečih žil, eksplozivnih igel, pilul, tripov, goltanja, snifanja, inhaliranja, kuhanja, kajenja, razširjenih zenic, mentalnih senzacij, fizioloških šokov in razkroja. Ne, temu ne moreš napovedati "vojne".

ZA

povezava