Danilo Bata Stojković 1934-2002

Bata Stojković, prvak odrov, filmov in televizije, pop ikona, eden izmed največjih jugoslovanskih igralcev vseh časov, ni nikoli reševal sveta. Niti domovine. In nikoli ni sam pošical pol Wehrmachta.

V starih partizanskih epopejah, kot so Bitka na Neretvi, Sutjeska in Užiška republika, ste ga zato zaman iskali. Ni bil iz te snovi. Preveč urban je bil, tudi preveč vzvišen - in seveda, o vsem je imel svoje mnenje. Ne, ni bil za hosto. Po hosti je sicer skakal, recimo v komediji Kdo neki tam poje? (1980), toda nobene dileme ni bilo, da je tam pomotoma. Ko se je zaprašil za zajcem, rekoč "Oprostite, bom jaz, ker sem hitrejši in spretnejši", je bilo vnaprej jasno, da bo to njegov Titanik. Ni bil niti hiter niti spreten. Bolje rečeno, bil je hiter, celo prehiter, toda le pri besedah - vedno se je zaletel, vedno je hotel biti spredaj, vedno je hotel ugrabiti debato, vedno je hotel biti MC, toda s tem je vedno izdal le svoje predsodke, svoje strahove, svoje tesnobe. "Pa zna se, ko ovde krade!"

Narcis, ki je vedno ostal brez publike in ki mu ni bilo usojeno, da bi postal avtoriteta - hja, ta lik je igral celo življenje, tudi v TV seriji Na vrat na nos (1975), kjer je bil Bumbarjev oče, poln 20 let prestarih nasvetov. V filmu Čuvaj plaže v zimskem času (1976) je sinu pred poročno nočjo predlagal med in orehe, v filmu Kako so me idioti sistematično uničili (1983) pa je sam domov pripeljal žensko, toda oče ga je le vprašal: "Ima li platu?"

Vedno je udaril mimo. Nič ni naredil prav. Nikoli. Bil je ustavljen. Preskočen. Njegove male zarote so se vedno ponesrečile, zelo tipično v komediji Maratonci tečejo častni krog (1982), zato ne čudi, da je v Balkanskem vohunu (1984) videl le še zarote. Svet se mu je zdel pač večji, kot je bil. Ni hotel, da bi šel mimo njega. Ja, Jugoslavija bi bila brez njega dolgočasna. In ja, zaradi njega so se mali filmi zdeli veliki, slabi pa pomembni.

povezava