Mesto je mirno

Koma izgleda bolj stresno kot Marseilles, glavno mesto zombijev, ki je tako mirno, kot da je na sedativih. Če rečemo, da razpada, je to le evfemizem - Marseilles je namreč videti kot slepa ulica zgodovine, kot mrtvi ud evolucije, kot civilna žrtev globalizacije, kot Janis Joplin, ki poje Cry, Cry Baby. Film Mesto je mirno, antiglobalistični protest, nas zelo hladno, faktično vodi od lika do lika in vsi ti liki so obupani, depresivni, statični, brezvoljni in brez iskre v očeh: pasji politik, ki svojo voljo do moči skriva za filantropsko strastjo, njegova frustrirana žena, ki misli, da jo bo odrešil seks z imigrantom, garaški taksist, nekdanji sindikalist, pristaniški delavci, štrajkbreherji, barman, ki fuša kot najeti morilec, in Michele, ženska srednjih let (Ariane Ascaride), ki ponoči tezgari v ribarnici, dopoldne doji vnukinjo, popoldne išče mamila za svojo ultra zasvojeno hčerko, vmes pa najde še čas za prostituiranje.

Brezposelnost, fatalizem, prostitucija in narkomanija tu vedno pridejo v istem paketu. Na te ljudi nihče ne misli. Nihče jih več ne predstavlja. Okej, jezni so in polni resentimenta, golta jih globalizacija, žre jih socialna paranoja, ubija jih to jebeno mirno mesto na robu katastrofe, toda preveč so iztrošeni, da bi se uprli. Nič več jih ne veže. Razredno zavest je že davno vzel vrag, zato bodo jutri vsi volili za ekstremno desnico. Vsi ti zavrženi proletarci, pozabljeni deklasiranci in brezposelni so namreč od vsega že tako utrujeni, da se avtomatično identificirajo z ekstremno desnico, ki jim v istem paketu obljublja službe in izgon tujcev - ne ljubi se jim več razmišljati, kaj je politično korektno in kaj ne, kaj je alternativa in kaj nestrpnost. Da padajo na rasistične in šovinistične finte, ni njihov neuspeh, ampak neuspeh levice, ki misli le še na svojo politično kariero in ki se brati z retoriko desnice, da bi spet nekako pritegnila svojo nekdanjo ciljno publiko. Mesto je mirno je antiglobalistični film o debaklu levice.

ZA +

povezava