Šelestenje

2002

Šelestenje je slovenski film, v katerem se najprej veliko streljajo. Toda le z besedami. Besede, napol besede, kosi stavkov in ne-stavki letijo po stenah, po tleh, po mizah, po hladilniku - po obrazih, po očeh, po licih, po ustih. Kot rafali. Nekatere zadenejo, nekatere zgrešijo. Nekatere se prilepijo, nekatere se odbijejo, nekatere izginejo v noč. Katarina (Barbara Cerar), ki dela pri neki založbi, in Luka (Rok Vihar), sicer fotograf, ujetnika stare belokranjske hiše, obsojena drug na drugega, namreč besede dobesedno odmetavata. Kot balast. Grosistično. Brez selekcije. Še malo, pa bi zgrizla scenografijo. Besed se hočeta znebiti. In ko se jih znebita, se znebita drug drugega.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Šelestenje je slovenski film, v katerem se najprej veliko streljajo. Toda le z besedami. Besede, napol besede, kosi stavkov in ne-stavki letijo po stenah, po tleh, po mizah, po hladilniku - po obrazih, po očeh, po licih, po ustih. Kot rafali. Nekatere zadenejo, nekatere zgrešijo. Nekatere se prilepijo, nekatere se odbijejo, nekatere izginejo v noč. Katarina (Barbara Cerar), ki dela pri neki založbi, in Luka (Rok Vihar), sicer fotograf, ujetnika stare belokranjske hiše, obsojena drug na drugega, namreč besede dobesedno odmetavata. Kot balast. Grosistično. Brez selekcije. Še malo, pa bi zgrizla scenografijo. Besed se hočeta znebiti. In ko se jih znebita, se znebita drug drugega.

Z njunim odnosom je nekaj narobe, ker je nekaj narobe z njunimi besedami. V Belo krajino sta prišla zato, da bi razčistila, zakaj Luka najprej ni hotel otroka in zakaj ga je potem hotel - in zakaj je Katarina medtem, ko se on ni mogel odločiti, splavila. Tepeta se, mlatita, mikastita - jasno, le z besedami.

Toda ko Katarina sreča melanholičnega, duhovitega vojaka (Gregor Zorc), Luka pa evforično, stoično samohranilko (Maša Derganc), se začnejo vsi skupaj z besedami božati - in zapeljevati. Oblikuje se četverokotnik, ki išče prave besede. Šelestenje je videti tako, kot da bi se Šterkova Ljubljana preselila v Belo krajino: tudi tu imate skupino junakov, ki jih ob misli na "soočanje s stvarmi" - z odraslostjo, z odločitvami, z odgovornostjo ipd. - grabijo panika, tesnoba in agonija (hja, Zorc je v Ljubljani doktoriral iz tega). In tudi tu postane nosečnost metafora te dileme, tega prehoda, te mutacije.

Toda Šelestenje je za razliko od Ljubljane konfrontacijsko - in igralci v tej konfrontaciji uživajo. Tako kot uživajo v besedah, ki jih izrekajo. Najprej jih bruhajo - potem jih oblizujejo. Kot da so jih sami spekli. Šelestenje je film mnogih besed in mnogih dejanj - vsaka beseda ima težo dejanja. Vsaka beseda je dejanje. Ne bi mogli reči, da preidejo od besed k dejanjem, kakor tudi ne bi mogli reči, da preidejo od dejanj k besedam - preidejo od besed k besedam. Skušajo jih spremeniti v dejanje, ki bo spremenilo njih. Težko boste našli slovenski film, v katerem igralci bolj uživajo v besedah. In ko uživajo v besedah, to počnejo z rahlim občutkom krivde, kot da bi vedeli, da v slovenskih filmih ni hujšega vira gledalčeve panike, tesnobe in agonije od slovenske besede.

ZA