Vsiljivci

Film Vsiljivci je tako preprost, obenem pa zahteva tudi tako preprosto filmsko infrastrukturo, da bi lahko nastal tudi v Sloveniji - za majhen denar, tako rekoč drobiž. Potrebujete le veliko, staro, prostorno, viktorijansko hišo na samem, po možnosti nekje daleč od ponorelega sveta (oh, tu je na otoku Jersey, ob britanski obali)... potrebujete elegantno, graciozno žensko rahlo aristokratskega videza, očitno vdovo (okej, Nicole Kidman), ki se - leta 1945, takoj po II. svetovni vojni - z dvema alergičnima, fotosenzitivnima otrokoma preseli v to hišo... in potrebujete tri brezposelne služabnike (Fionnula Flanagan, Elaine Cassidy, Eric Sykes), ki potrkajo na vrata te hiše in dobijo službo. To je vse.

Hočem reči, vse ostalo je atmosfera, ki je tako gosta, da zahteva meglenke ali pa vsaj šesti čut. Vse ostalo je napetost, ki je tako ledena, da že meji na spolno nadlegovanje. Vse ostalo je slog, ki je tako zadržan, da bi ga lahko prodajali kot puzzle. Vse like zalije igra čakanja in pričakovanja, tako da izgledajo kot stare fotografije v neprezračeni sobi. Zavese so ves čas zagrnjene. In ko odprejo ena vrata, morajo druga takoj zapreti. Taka so hišna pravila. Živijo v temi. In tema prehaja v meglo, megla v tišino, tišina v sence - sence prehajajo v šume, šumi v korake, koraki v prikazni, prikazni v vsiljivce.

Toda brez šokov in brez specialnih efektov. In vendar brez sprostitve. Svetlobe ni. Elektrike tudi ne. Vsi skupaj so videti kot svetniki, ki sanjajo, da se ne morejo prebuditi. Vsiljivci so morasta, gotska grozljivka, zelo ponosna na svojo klavstrofobičnost, na svoje počasno odmotavanje, na svoje poigravanje z nevidnim in na svojo vojno med gospodarji in hlapci, ki je večna. Nicole Kidman je videti tako, kot da bi iz Jamesovega romana Portrait of a Lady stopila v Jamesov roman Turn of the Screw - pač ujetnica hiše, vere in razreda, ki še vedno misli, da samožrtvovanje ločuje migreno od norosti, in ki je še vedno prepričana, da lahko reši svoja otroka.

ZELO ZA -