Showtime

Losangeleška policaja, resnobni profi Robert De Niro, ne ravno "Wesley Snipes type", in diletantski entuziast Eddie Murphy, "funny minority type", se na zahtevo svojega šefa in pod taktirko mrhaste producentke vključita v TV reality show. Saj veste: resnični ljudje, resnične situacije, resnični kriminal. Nobenega scenarija - čista spontanost. Kar pomeni, da se pred nami rolajo le najbolj mrtvi klišeji - dirke, eksplozije, streljanje in gangster, ki ima tako "veliko puško", da se kvalificira za mednarodnega terorista. Showtime je tako slaba akcijska komedija, da ne potrebuje Adama Sandlerja. Niti Brendana Fraserja.

Iskreno rečeno, pomagalo ji ne bi niti to, da bi jo s camcorderjem posneli v črno-beli tehniki. Kar je huda obtožba. Še huje - taki filmi so nekoč zvezdnikom uničevali kariere. Vraga, taki filmi so nekoč uničevali h'woodske studie. Nagonsko se boste vprašali: kaj potem v tem filmu počne Robert De Niro (ki je nedavno itak igral v Petnajstih minutah, zelo podobni parodiji reality-showov, huh)? Točno, to je tako, kot da bi Bob Dylan pel pri Gamsih, toda brez panike - De Niro v tako slabih filmih igra že nekaj let, redno, vztrajno in tako rekoč sistematično. Nič, tudi sam se očitno zaveda, da je postal dolgočasen, zato potrebuje slabe filme, da bi sam izgledal bolje - in bolj atraktivno. Hočem reči, atraktiven je le še toliko kot mali ljudje v reality showih. Ko reče "Želim si, da bi bil mrtev", govori resnico.

ZELO PROTI