K-PAX

K-PAX ni film za cinike. A po drugi strani - filmi, v katerih zadnje čase igra Kevin Spacey (Daj naprej, Ladijske novice ipd.), že po definiciji niso za cinike. Liki, ki so udarjeni s hudimi travmami, ki agonično iščejo kontakt z drugimi ljudmi in ki so videti kot penis po seksu, zahtevajo pač veliko potrpljenja in še več filantropije. Če gledalec nima občutka, da je na dobrodelni projekciji, ne zvozi vseh ovinkov... ee, vseh ravnin. V filmu K-PAX, posnetem po romanu Genea Brewerja, ni nič drugače, le da Spacey tokrat kontakta ne išče le z ljudmi in izgubljeno humanostjo, ampak s kompletnim človeštvom, s planetom Zemlja.

Ko ga najdejo na neki newyorški postaji in prepeljejo na psihiatrično kliniko, psihiatru Jeffu Bridgesu razkrije, da mu je ime Prot, da je s planeta K-PAX, ki leži 1.000 svetlobnih let stran, da je pripotoval na svetlobnem žarku in da bi rad malce raziskal človeštvo, ki da pred sabo nima ravno bleščeče prihodnosti. Ja, da bi bila poanta bolj jasna, nekdo omeni tudi antraks. Thanx, dr. Powell! Toda ko se izkaže, da Prot pozna najbolj strogo zaupne vesoljske skrivnosti, da za astrofizične izračune ne potrebuje računalnika in da je imun na torazin, so možnosti le štiri: da je res s planeta K-PAX... da je v telepatsko-spiritističnem odnosu z Einsteinom... da se mu je zgodilo kaj zelo, zelo hudega... ali pa da je na isti dan gledal Rain Mana, Patcha Adamsa in - oh, Jeff - Starmana. K-PAX je videti tako, kot da bi se gospod Chance, lucidni, preprosti, svetniški Jezušček iz filma Being There, odločil za terapevtski Let nad kukavičjim gnezdom. Pacient s tako bujno in tako detajlno fantazijo ima le dve možnosti - da postane hišni ljubljenec ali pa da odleti.

ZADRŽAN