13. 5. 2002 | Mladina 19 | Kultura | Film
En, dva
Yi Yi, 2000
Tajvanski filmi so vedno zelo dolgi. In počasni, no, oprezni. Nikamor se jim ne mudi. In dolgo niso nič posebnega. Vzamejo si čas za premislek. Zanimivi običajno postanejo šele na tretji uri, toda tedaj se zdi, da eksplodirajo. Prej se le nabirajo. In vedo, kaj je samodisciplina. Tak je tudi film En, dva, ki ima vse razloge, da traja tri ure - obdela namreč tri generacije tajvanske urbane, relativno uspešne, ne ravno temperamentne družine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 5. 2002 | Mladina 19 | Kultura | Film
Tajvanski filmi so vedno zelo dolgi. In počasni, no, oprezni. Nikamor se jim ne mudi. In dolgo niso nič posebnega. Vzamejo si čas za premislek. Zanimivi običajno postanejo šele na tretji uri, toda tedaj se zdi, da eksplodirajo. Prej se le nabirajo. In vedo, kaj je samodisciplina. Tak je tudi film En, dva, ki ima vse razloge, da traja tri ure - obdela namreč tri generacije tajvanske urbane, relativno uspešne, ne ravno temperamentne družine.
Mož (Nien-Jen Wu), žena (Elaine Jin), najstniška hči (Kelly Lee) in osemletni sin (Jonathan Chang). Živijo hitro, globalno, korporativno, elektronsko, zelo McDonald's, okej, blank. Na tradicijo jih vežejo le kvazi konfucijanski aforizmi a la "Če jaz ne vidim tistega, kar vidiš ti, in če ti ne vidiš tistega, kar vidim jaz, kako lahko potem spoznamo več kot polovico resnice", ki jih izrekajo - tipično! - osemletni otroci, produkti globalnih logotipov in trademarkov, in babica, ki pa itak - še bolj tipično! - leži v komi. Obtičali so med porokami in pogrebi, med porodi in profiti, med vzponi in padci, med malimi incidenti, kot je recimo prešuštvo ali pa poskus prešuštva, in tihim obupom, med občutkom krivde in zamujenimi priložnostmi. Vsi so ujeti v anemično rutino, v enoličnost, v banalno ponavljanje istega. In vsi se sprašujejo - kaj bi bilo, če priložnosti ne bi zamudili in če bi se recimo poročili z drugo osebo? Nič, priložnosti sicer ne bi zamudili, toda vse bi bilo isto.
ZA +
