Kačji pastir

Bolnišnica upanja + Šesti čut + Patch Adams + Oprah + Ljubezen v steklenički + Bližnja srečanja tretje vrste + Enciklopedija simbolov + Tibetanska knjiga mrtvih + New Age terapija + papiga + lezbijka + nuna + Kevin Costner kot near-death experience = Kačji pastir. Zakaj je postal Kevin Costner tako žalostna družba?

Oh, ne zato, ker igra v filmih, kot je Kačji pastir, ampak zato, ker le še misli, da igra v filmih. Zlahka bi ga zamenjali za stol. Kevin ima manjši ekspresivni razpon kot tisti slovenski popevkarji, ki se ne prebijejo niti v drugi krog Eme. Ponuja le še eno samo grimaso. Celo Roger Moore ima dve - trzniti zna z levo in desno obrvjo. Dr. Kevin, "Chicago Hope", zaposlen na urgenci, trzne le še z desnim koncem ustnic. Rahlo. In monotono. Spet namreč žaluje - kot v zadnjih desetih filmih. Spet je izgubil žensko - kot v zadnjih devetih filmih. In spet z njim vzpostavijo kontakt duhovi - kot v zadnjih stotih filmih, ki smo jih videli in v katerih Kevin na srečo ni igral.

Ko se Kevinova noseča žena ponesreči v Venezueli, njenega trupla sicer ne najdejo, toda začne se prikazovati - na smrt bolnim otrokom in papigi, če naj naštejem le nekatere. Ja, pokojnica hoče nekaj sporočiti, ker pa Kevinu ne potegne, smo se prisiljeni dve uri ubijati ob njegovem step-by-step osvajanju transcendence in vere, tako da se zelo hitro zasačimo z ultimativnim vprašanjem na ustih - hej, Kev, zakaj se ji preprosto ne pridružiš?

PROTI -