Memento

Obstajajo filmi, pri katerih režiserji, producenti in režiserji kritike in recenzente - okej, pa tudi same gledalce - moledujejo, da naj ne razkrijejo velike skrivnosti, velikega twista ali pa presenetljivega razpleta. In ker si kritik neskončno želi, da bi tudi najširše ljudske množice uživale v odmotavanju filma, ne razkrije, da je ona moški (Igra solz), da je Keyser Soze eden izmed Osumljenih petih, da Gwyneth Paltrow konča v škatli (Sedem), da je Bruce Willis duh (Šesti čut), da so vsi ljudje duhovi (Vsiljivci), da sta morilca dva (Krik), da Tom Hanks na koncu umre (Reševanje vojaka Ryana), da na koncu vsi umrejo (Reservoir Dogs), da je junakov prijatelj le shizo fikcija (Čudoviti um), da je junakov prijatelj le njegov alter ego (Klub golih pesti), da je morilec žena Harrisona Forda (Nedokazana krivda), da je morilec Harrison Ford (Potopljene sence), da so vsi morilci (Umor na Orient ekspresu) in da je Darth Vader Lukeov oče (Imperij vrača udarec). Še zlasti zadnje čase je vse več takih filmov. Nič hudega, mnogi itak niso vredni izraza twist - le svojo banalnost skušajo kompenzirati s "presenetljivim koncem", pa še ta potem "preseneti" le tiste, ki so vmes skočili na popcorn, kolo in minus. Memento je film, ob katerem na popcorn, kolo in minus ne upaš niti pomisliti. Iz preprostega razloga - če se ozreš stran, zamudiš twist. In to dobesedno. Memento je namreč eno samo odmotavanje, eno samo razpletanje, en sam twist. Bolje rečeno, tako je dober, tako inventiven, celo inovativen, in tako lucidno zagoneten, da vas lahko le posvarim: če boste vmes skočili ven, magari le za hip, boste imeli ob vrnitvi občutek, da ste izgubili spomin.

A po drugi strani, to bi bilo v popolni rimi z glavnim junakom tega filma, Leonardom Shelbyjem (Guy Pearce), eks zavarovalniškim agentom, ki ima prav tako hude težave s spominom, specifično, tip izgublja spomin. Ne, ne gre za klasično amnezijo, saj se Leonard zelo dobro spomni svoje preteklosti, ampak za kratkoročno amnezijo, sad travmatičnega udarca - Leonard si ne more zapomniti nedavnih dogodkov, hja, tega, kar se mu zgodi v zadnjih petnajstih minutah. Tudi če bi bil le filmski lik, tega ne bi pogruntal. Zadnjih 15 minut je zanj stalno blank, heh, point blank. Recimo: če se pogovarja s človekom, s katerim se je pogovarjal pred eno minuto, tega ne ve. Ne spomni se. Receptor v motelu mu lahko sobo zaračuna vsakih 15 minut. Srečuje se z ljudmi, toda ne ve, zakaj. Točno, z Leonardom je mogoče manipulirati. Mogoče ga je vrteti in nategovati, še toliko bolj, ker - a la Begunec - išče enigmatičnega morilca svoje žene in se mu brezobzirno maščevati. Ne more se spomniti, da bi jo pozabil. "Kaj ti bo maščevanje, če se ga potem ne boš spominjal," mu rečejo. "Ženo moram maščevati, pa če se potem tega spominjam ali ne." Da pa ne bi preveč "nasedal", da bi potemtakem ohranjal kontinuiteto, skuša reči memorirati s pomočjo polaroidov, zapiskov in tatujev. Govori hitro, telegrafsko - če govori predolgo, lahko pozabi, kaj je hotel povedati. No, asistirata mu tudi Teddy (Joe Pantoliano) in Natalie (Carrie-Ann Moss), ki sta kakopak misteriozna, toda hej - za tipa, ki se ne spomni zadnjih 5 minut, so vsi ljudje misteriozni, celo tisti najbolj banalni. Zanj je vse potencialni ključ, vse ima skrit pomen in višji smisel. Leonard je eksistencialist a rebours - stvari imajo preveč smisla. Svet je preveč poln, preveč logičen, preveč racionalen. Kar je kul - vir začudenja tako postanejo najbolj banalne reči, vir napetosti pa najbolj vsakdanje situacije. Izkušnje so ground zero, nikomur ne moreš zaupati, vse je prvič, sedanjost je večna. Memento, metafikcijski film noir, je alegorija in obenem kritika sodobnega pragmatičnega uma, ki ga definira troje. Prvič, prepričan je, da se mu dogaja krivica in da je žrtev zarote. Drugič, zanaša se na fakte, ne pa na spomin, zgodovino. In tretjič, z njim je mogoče manipulirati. Rešilo bi ga le to, če bi si svoje življenje zavrtel nazaj.

ZELO ZA