28. 5. 2002 | Mladina 21 | Kultura | Film
Dirka
Driven, 2001
Predstavljajte si predfilm za akcijski film, saj veste, nabitega, bučnega, bombastičnega, naspidiranega, eksplozivnega, kaotičnega, heh, tipičnega - bum, bam, bem, tresk, šving, dram, vruuuum! Non-stop ropotanje in butanje, noben kader ne traja več kot sekundo, avtomobili letijo po zraku, vse se ruši, sliko zanaša in raznaša - predfilm pač. Dirka izgleda kot predfilm, ki traja dve uri! Kot predfilm, ki se ne konča in ne konča. Ki se noče končati. Dirka je predfilm za Dirko. Gledati ga lahko začnete, kjer hočete, ker se v principu sploh nikoli ne začne. Nemogoče? Huje - neznosno. Ob Dirki se počutite kot Bill Murray v Neskončnem dnevu, le da ste vi podvrženi hujši torturi kot Bill - njemu se je nenehno ponavljal isti dan, vam pa se nenehno ponavlja ista minuta. Isti kadri, isti avtomobili, isti dialogi. Perpetum mobile že dolgo ni bil tako dolgočasen, tako mučen in tako monotono pocarski. In postan. In zaležan. In obrabljen. In seveda - klišeji niso bili že dolgo tako negledljivi. Kar je srhljivo, zlasti če pomislite, da ni v Dirki ničesar razen klišejev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
