Dirka

Predstavljajte si predfilm za akcijski film, saj veste, nabitega, bučnega, bombastičnega, naspidiranega, eksplozivnega, kaotičnega, heh, tipičnega - bum, bam, bem, tresk, šving, dram, vruuuum! Non-stop ropotanje in butanje, noben kader ne traja več kot sekundo, avtomobili letijo po zraku, vse se ruši, sliko zanaša in raznaša - predfilm pač. Dirka izgleda kot predfilm, ki traja dve uri! Kot predfilm, ki se ne konča in ne konča. Ki se noče končati. Dirka je predfilm za Dirko. Gledati ga lahko začnete, kjer hočete, ker se v principu sploh nikoli ne začne. Nemogoče? Huje - neznosno. Ob Dirki se počutite kot Bill Murray v Neskončnem dnevu, le da ste vi podvrženi hujši torturi kot Bill - njemu se je nenehno ponavljal isti dan, vam pa se nenehno ponavlja ista minuta. Isti kadri, isti avtomobili, isti dialogi. Perpetum mobile že dolgo ni bil tako dolgočasen, tako mučen in tako monotono pocarski. In postan. In zaležan. In obrabljen. In seveda - klišeji niso bili že dolgo tako negledljivi. Kar je srhljivo, zlasti če pomislite, da ni v Dirki ničesar razen klišejev.

Pazite: Sylvester Stallone je Joe Tanto, dirkač, ki ne dirka več... dokler ga nazaj v akcijo ne potegne šef dirkaške ekipe (Burt Reynolds), ki hoče, da postane Barichello njegovemu Schumacherju... ee, divjemu Jimmyju (Kip Pardue), ki mu po pokalu streže nemški Beau (Til Schweiger). Nenehno se rolajo dirke, toda med njimi ni nobene razlike - zdi se, kot da se ves čas rola ena in ista. Bolidi resda letijo po zraku, toda digitalno - na nivoju slabe računalniške igre. Tam je še blondinka, ki spi z obema šampionoma - zdaj z Jimmyjem, zdaj z Beaujem. Razumete, ne: ko dirkači dirkajo, dirkajo za isti pokal - ko ne dirkajo, fukajo isto žensko. Če ne bi bilo te ženske, bi fukali drug z drugim - ja, ženska jim onemogoča coming out. Ženska prepreči, da bi si rekli da. Ne, dirkači ne zapeljujejo žensk, ampak drug drugega, drug za drugega pa so itak voljni storiti vse, še več, drug za drugega se žrtvujejo - ko eden izmed njih z avtom trešči v mlako, vsi poskačejo za njim, toda tako primitivno, absurdno, nesmiselno, antiklimaktično in za lase privlečeno kot... oh, kot tedaj, ko Sly z bolidom zdrvi po ulicah Chicaga... ali pa kot tedaj, ko pri hitrosti 300 km na uro s kolesom na robu dirkališča pobira kovance. Dirka je primerljiva le z njo samo.

A to ni še nič: Sly Stallone, ki je že zdavnaj postal produkt, tu nastopa kot pravi dirkaški umetnik, ki se je umaknil, ker ni prenesel slave - zdaj skuša pomagati mlajšemu dirkaškemu umetniku, ki noče postati produkt, to pa počne v filmu, v katerem je več reklam za produkte kot dialogov. Rekli boste: dirkači so očitno zelo omejeni - kako to, da tega nikoli ne zvemo? Ni čudno, športna reporterka v Dirki fuka s Slyjem!

ZELO PROTI -