Bal smrti

Bal smrti izgleda kot labodji spev teksaškega mrliškega oglednika. Pa se niti ne dogaja v Teksasu, ampak v Georgii, huh - ista reč. Vrti se v ritmu zločina. Počasi, hladno, depresivno, morbidno. Že začne se z eksekucijo, ki jo vodi lakonični, brezčutni, rasistični Hank Grotowski (Billy Bob Thornton). Tudi njegov oče (Peter Boyle) je rasist - in tudi on je nekoč vodil eksekucije. Hankov sin (Heath Ledger), ki asistira pri eksekuciji, ni rasist, pa tudi eksekucije ne razume kot iniciacije. In te tri generacije moških živijo solo - brez žensk. Le kaj bi jim?

Inicirale jih itak niso ženske, ampak eksekucije. Čudoviti Jug pač - ljudem iz žepov visijo potrtost, občutek krivde, jeza, nemoč, prikrajšanost, zmedenost, tesnoba, odtujenost, mačizem, nestrpnost, sovraštvo, revščina, tradicija in ruralni kanibalizem. Jasno, usmrtijo črnca... ki mu pred eksekucijo nataknejo plenico - ja, hudič je tu v detajlih in doslednosti. Kot Ojdip, ki družino Grotowski spremeni v gotski Grand Guignol. In da bi bilo vse še bolj v slogu grške tragedije, za preokret poskrbi hamartija... ee, usodna zmota - Hank se namreč zaplete z Leticio (Halle Berry), obupano, razsuto ženo moškega, ki ga je usmrtil. "Make me feel good!" Seks že dolgo ni bil tak eskapizem. In obenem tak deus ex machina.

Bal smrti, film o več stvareh, kot je topik na motivacijskih seminarjih, je emocionalni tematski park, ki skuša z nasičenostjo in intenzivnostjo prikriti format "resnične zgodbe". Vse, kar se zgodi, naj bi bilo sicer spontano in nepričakovano, ha, kot v življenju, toda vse je za svoje dobro preveč skonstruirano. Med Hankom in Leticio je preveč ironično-šokantnih paralel, da ne bi izgledala forsirano. Vse se ujema - kot da je scenarij napisal kak teoretik zarot, nor na oba najhujša emocionalna klišeja: prvič, prave emocije se rodijo, ko umre otrok, in drugič, vsi predsodki izginejo, ko se človek odpre.

ZADRŽAN +