Druga najlepša stvar

Če ste skopuh, potem vas bo Druga najlepša stvar naravnost navdušila - za ceno ene vstopnice boste dobili dva filma. Druga najlepša stvar namreč najprej hlini, da je tiho nadaljevanje romantične komedije Moj bivši se poroči, potem pa začne impersonirati Kramerja proti Kramerju - za preskok je dovolj že to, da se na vratih pojavi Benjamin Bratt, huh, bivši Julie Roberts. Rupert Everett je spet gej in spet ima prijateljico - tokrat Madonno, inštruktorico joge, ki je zelo samska, hja, tako kot nekoč Julia. Ker ne najde pravega tipa, je obupana. In glej, no, glej - tudi Rupert, sicer vrtnar, je obupan. Iz istega razloga - ker ne najde pravega tipa.

No, ko se najboljša prijatelja napijeta, drug v drugem zagledata pravega tipa - seks ni sicer nič posebnega, toda Madonna zanosi in ne splavi, tako da se v eni potezi rodita sin in alter izvenzakonska skupnost, ki je ognjemet odprtosti, strpnosti, inteligence, osvobojenosti ("To je 21. stoletje - ne potrebuješ moškega, da bi imela otroka") in iskrivosti ("Če bi bil jaz ti, kar praktično sem..."), dokler se v centru za jogo ne prikaže bankir Bratt: vau, kakšen nasmeh, vau, kakšni zobje, vau, kakšen Carlos-look, si reče Madonna, ki plane temu nasmehu, temu Carlos-looku in tem zobem v objem. Jasno, film v hipu izgubi nasmeh. Madonna spoka k Brattu, Rupert pa ostane sam - brez sina. In brez smisla za humor.

Z drugimi besedami, smisla za humor premore le še toliko kot dolga sodna razprava, ki sledi... in ki se kmalu prelevi v divjo, mučno in bučno vojno za skrbništvo. Madonna mutira v mrho, Rupert v hlapca Jerneja, lahkotna, frfrava, neobvezna romantična komedija pa v patetično resnobno socialno dramo, ki ponuja številne debatne topike (spolna politika, istospolna izvenzakonska skupnost, pravice istospolnih staršev, nepatriarhalno starševstvo, socialna asimilacija istospolnih, biologija vs. genetika, oče vs. skrbnik), toda vse skupaj je preveč prisiljeno in izsiljeno, da bi se prilepilo.

Film skuša pač pokazati, kakšne pravne krivice se dogajajo gejem, ki hočejo priti do skrbništva nad otrokom, pa čeprav je jasno, da sodišča v tovrstnih primerih tudi sicer le redko ustrežejo očetom in da geje v teh primerih doleti le eno zoprno vprašanje več: "Ali vas je sin kdaj zasačil pri oralnem seksu z drugim moškim?" Zakaj film najprej ustvari fino subkulturno skupnost, potem pa jo hoče na vsak način "normalizirati", ni jasno, je pa jasno, da eno nima nobene zveze z drugim. Strpnost ni isto kot asimilacija. Zakaj bi tipa prijavljali kot geja, če pa ga potem panično spremenimo le še v enega moškega, ki hoče skrbništvo? Problem skrbništva ni "problem", ki bi zadeval specifično geje, toda film si ta "problem" izbere zato, da bi bil za heteroseksualce bolj sprejemljiv. Le malo manjka, pa bi tudi Rupert postal heteroseksualec.

PROTI +