Igra usode

Fant in punca se srečata. Fant in punca se razideta. Fant in punca se ponovno srečata. Točno, taka je formula romantičnih komedij - in tudi Igre usode. Problem je le v tem, da je tokrat poudarek na tistem vmesnem času, ko fant in punca živita drug brez drugega, ali natančneje, ko živita s partnerjema, ki si ju ne zaslužita. In mi tudi ne.

John Cusack in Kate Beckinsale gresta namreč po nepričakovanem srečanju in magičnem, platonskem spoznavnem večeru vsak svojo pot, ker sta že angažirana drugje, toda pred tem svoj odnos prepustita kozmični usodi - on na bankovec, s katerim plača, napiše svojo telefonsko številko, ona pa svojo napiše v knjigo, ki jo da v antikvariat. Hej, pa poglejmo, če bo bankovec prišel k njej in če bo Marquezov roman Ljubezen v času kolere prišel do njega. Saj veste, ljubezen potrebuje test - huh, kot da ni bil test že to, da sta se srečala za Božič in da sta posegla po istem paru rokavic.

Za vsakega new-age romantika, norega na Ljubezen v času kolere, bi bilo to dovolj, toda tu sta romantika žal preveč pod vtisom Romance v Seattlu. Bolje bi bilo, če bi oba hkrati prebrala Marqueza, primerjala zapiske in se potem z aklamacijo dala dol, vraga, bolje bi bilo celo, če bi se najprej dala dol, primerjala zapiske in šele potem prebrala Marqueza, namesto da zdaj gledamo njunih 100 let samote... in "napete" trenutke, ko se skoraj srečata. Nič, najprej se morata naveličati svojih dolgočasnih partnerjev, da bi ju usoda lahko ponovno združila. Kar me spomni na gimnazijca, s katerim se sošolka noče dati dol, ob ponovnem srečanju čez 20 let pa nima več pomislekov. Zakaj? Ker jo je tako zelo prevzela ironija usode? Ne, le tako zelo se je naveličala svojega moža.

ZADRŽAN -