Kloniranka

"Zdaj mi morata le še poveljevati - vidva sta me ustvarila, vidva sta moja gospodarja," je v Čudni znanosti dahnila Kelly LeBrock dvema sfantaziranima najstnikoma, ki sta jo spočela umetno... ee, virtualno - na računalniku. Film je leta 1985 posnel John Hughes, kralj najstniških komedij, ki je pomagal odraščati tedanji high-tech ego-generaciji. To je bil pač čas, ko so bili vsi obsedeni z računalniki in ko so bili vsi prepričani, da je mogoče z računalnikom spremeniti svet, bolje rečeno - ustvariti popoln svet. Najstnika tu zato skleneta, da bosta ustvarila - okej, sprogramirala - popolno, idealno žensko, ki jima bo izpolnila vse sanje, vse fantazije in vse potrebe.

Ni kaj, Kelly LeBrock jima je na voljo, toda fanta hitro ugotovita, da seks ni vse in da je seksizem le šovinizem, ki žensko zgreši. Ženska ni le program, je bilo sporočilo te najstniške komedije, ki je v obvladovanju ženske uživala, toda z občutkom krivde. Kar je kakopak tipično za najstniške komedije: anti-seksistično, anti-šovinistično, anti-mačistično sporočilo, s katerim se vedno končajo, izgleda le kot stranski produkt postkoitalne melanholije. In nič več. Podobno kot v farsični Kloniranki, kjer študent (James Roday) ob bučni podpori svojega prijatelja (Desmond Askew) v univerzitetnem laboratoriju klonira seksi reporterko (Ali Landry). Bolje rečeno, žensko spremenita v fantazijsko sužnjo: da naredi vse, kar ji rečeta, se razume samo po sebi, toda seks tokrat ni vse. Želi si vse, kar si želijo moški - seks, pivo, fuzbal, akcijske filme, hitre avtomobile. "Ženska, ki se obnaša kot moški." Šele popolna ženska je pravi moški, huh! Toda s porničem ni nič - fantje ugotovijo, da ženska ni le program. Prej narobe, ta film je dokaz, da je program sam seks. In da je popolna ženska le homoerotična fantazija.

PROTI -