Številke za umor

Sandra Bullock je tokrat Cassie Mayweather, specialistka za umore, nekoč žrtev spolnega zločina, naporna, agresivna, sarkastična policistka s činom, travmo in slogom: tolče Jima Beama in posluša Sheryl Crow, toda ko pride do seksa, je vendarle pravi macho - svojega asistenta (Ben Chaplin) namreč dobesedno pofuka. In potem pošlje domov. Tip je naiven, heh, pravi Watson - vedno udari mimo. Za razliko od Sandre, ki je hard-boiled Sherlock in ki z vsako potezo sporoča: vidite, nisem več naivna! Film Številke za umor je njena psihodrama, bolje rečeno - ta prepočasni "psihotriler" naj bi repozicioniral njen imidž in jo iz naivnega okrasa romantičnih komedij prelevil v globoko, smrtno resno igralko, ki ve, kaj je to eksistencializem.

Sandra je zato idealno bitje za razreševanje popolnega umora, ki se zgodi v San Benitu, malem, zaspanem, obalnem kalifornijskem mestu - ko najdejo žensko truplo, Sandro sled zapelje v lokalno gimnazijo, pod škornje dveh inteligentnih, sociopatskih, homoseksualno fiksiranih MTV-eksistencialistov, bogataškega, dominantnega Richarda (Ryan Gosling) in melanholičnega, zasanjanega Justina (Michael Pitt), parafraz Nathana Leopolda in Richarda Loeba, ki ju je Hitchcock nategnil na Vrv (1948) in ki tudi v Schroederjevi verziji mislita, da je svoboda zločin, da sta nad drugimi in da lahko počneta, kar se jima zljubi.

Bog je out - nihilizem je in. Nietzsche, Dostojevski in Rimbaud so humus, na katerega obesita svoj goth-nihilizem, svojo predmestno odtujenost, svojo sektaško razvajenost in svojo zdolgočaseno praznost. Namesto da bi se dala dol, umorita žensko, s katero nista bila niti seznanjena - raje postaneta morilca, kot pa da bi izvedla coming out. Družba, ki homoseksualnost šikanira, ju lahko pripiše sebi, sporočajo Številke za umor.

ZADRŽAN