Mulca

Nekaterim filmom se pripeti, da anticipirajo prihodnost. V glavnem nehote. In kadar vidijo kaj skrajno zoprnega, zelo mučnega in res tragičnega, postanejo tudi sami žrtve te anticipirane tragedije. Vpišejo jih v rubriko kolateralna škoda. Tja so po 11. septembru vpisali kopico filmov - videli in vedeli so preveč. Ne da jih je doletela kaka huda kazen - v glavnem so jih le preložili na kasnejši datum. To je doletelo tudi nizkobudžetna Mulca, toda ne po 11. septembru, ampak že prej.

Ta film je namreč debitiral na Festivalu neodvisnega filma v Los Angelesu - in to le dva dni pred razvpitim pokolom na koloradski gimnaziji Columbine, ki sta jo v črno kroniko spremenila dva v črno odeta gimnazijca. No, Mulca, astmatični Stevie (Cameron Van Hoy) in njegova prijateljica Rocky (Mischa Barton), sta šele 13-letnika, toda usojena sta za velike, tinejdžerske, apokaliptične reči - njuni glavi sta banalno predmestni, patetično odtujeni, rahlo samomorilski, naivno paranoični, jezno sfantazirani in obsedeni z računalniškimi igricami, televizijo, kamkorderji, hitro slavo in filmskimi klišeji.

Vse, kar vesta, vesta iz filmov - in ko doma najdeta pištolo, oropata banko. Kot Bonnie & Clyde. Zakaj? "Ker je na poti v šolo." Še dobro! Če na poti v šolo ne bi bilo banke, bi verjetno šla do šole in postrelila sošolce. Ko gledata svoje talce, Rocky dahne: "Lahko bi bili na MTV-ju. Saj veš, šest tujcev se sreča v banki - in potem so prisiljeni živeti skupaj." Burtu Reynoldsu, FBI-jevemu pogajalcu, ne preostane drugega, kot da jima dostavi Kurta Loderja, ki z njima naredi intervju. "Ljubim jo - poročila se bova na internetu." Šur. In Bill Gates bo priča. Pri petnajstih se bosta ločila. In se vrnila k svojima mamicama. Nič, Mulca sta le mladiča Pasjega popoldneva. Otroka, ki svojo odraslost vedno začini s popkulturnim klišejem, lahko ljubi le njegova mama, ne.

ZADRŽAN -