Mulholland Drive

Mulholland Drive je cesta kozmičnega absurda: v avto, v katerem se najeti morilci ravno pripravljajo, da bodo ubili bujno lepotico (Laura Elena Harring), treščijo mulci, saj veste, losangeleški joy-riderji. Vsi umrejo - razen lepotice, ki izgubi spomin, odtava skozi gozd in pristane v dupleksu filmske zvezde, kamor se ravno vseli njena naivno nasmejana, kičasto zvedava nečakinja Betty (Naomi Watts), ki povsem iskreno verjame, da ji bo Hollywood izpolnil sanje. Lepotica, ki ima v torbi šop bankovcev in ključ, sicer nima pojma, kdo je, toda ko na steni zagleda plakat za film Gilda, v katerem je igrala Rita Hayworth, reče, da ji je ime Rita. Ker ji hoče Betty pomagati, začneta iskati enigmatično Diane, Ritin edini kontakt z realnostjo - Riti se namreč zdi, da to ime od nekod pozna. Obenem pa gre Betty na avdicijo, na kateri briljira, toda režiser jo zavrne, ker mora angažirati precej slabšo Camillo Rhodes - tako pač zahtevajo gangsterji, ki financirajo ta "projekt".

Rito in Betty kmalu požre Hollywood, bolje rečeno, izgubita se v svetu, v katerem je realnost za sabo zabrisala vse sledi... v katerem je identiteta tako neobvezna in zanemarljiva, da imajo smisel le impersonacije... in v katerem ju pozdravljajo mrtvi. Linearnost izgine, logika se zlomi, zgodba postane kaotična: kaj se sploh dogaja? Kaj je to, kar gledamo? Gre za predsmrtno blodnjo? Transmigracijo duš? Sladki poslej? Paralelni svet? Časovno zanko? Razcepljeno osebnost? Okej, Rita ni Rita. A tudi Betty ni Betty. Camilla ni Camilla. In Diane ni Diane. Kdo je kdo? Katera je umrla - in katera preživela? Katera le sanja - in katera sanja njo? In zakaj? In Dreams... and Crying, bi se lahko glasil podnaslov te Lyncheve noir mojstrovine. Kdor pozna Davida Lyncha, magari periferno, pregovorno, oh, via Twin Peaks, ve, kdaj sanja.

Mulholland Drive ni film s twistom - po petih minutah je vsak korak twist. Mulholland Drive, 146-minutni izvleček pilota za TV serijo, ki so ga zavrnile vse TV mreže (ABC, Fox, HBO), je videti kot sitcom, ki ga je posnel Bunuel... kot non sequitur, ki ga sanja killer Bob... kot odgovor na vprašanje, kdo je umoril Lauro Palmer. Nič, Mulholland Drive je film o dveh fatalkah, ki sta za slavo voljni ubijati in umreti in zamenjati svojo identiteto... film o dveh bejbah, ki na svet pogledata od zgoraj in se vidita od spodaj... film o dveh prijateljicah, med kateri pride Hollywood.... film o dveh filmskih zvezdah, ki lahko le nemočno gledata, kako ju Hollywood spreminja v trupli. Mulholland Drive je fantazmagorična Izgubljena cesta, ki vodi v Twin Peaks - mimo odrezanih ušes, ožganih trupel, iznakažene lepote, pogubljenih otrok, pogrebnega glamurja, nepojasnjenih umorov, poklicnih morilcev, pohlepnih blondink, ki mislijo, da so predestinirane za h'woodsko slavo, gangsterjev, ki Hollywood furajo kot svojo malo zaroto, zapeljivih slepih ulic, fatalnih cip, grotesknih kavbojev, obupanih režiserjev, ki jih žene varajo s čistilci bazenov, mogočnih pritlikavcev, peklenskih nočnih klubov, v katerih pevke umirajo na playback, morastih misterijev, ki izgledajo kot avdicije, klišejev, ki so zanosili s cono somraka, zavrnitev, norih neuspehov, pošastnega občutka krivde, Pandorine skrinje, retro jasnovidk, muzejskega poziranja, slabega espressa, perverznih ekscesov, izdaj, prelomljenih obljub, izigranih ljubic in tesnobnih senc, ki si natikajo imena, kostume in seksapil mrtvih zvezd. Mulholland Drive je senzualna, elegantna, zapeljiva, seksi vrtoglavica, v principu tako racionalna, da si lahko privošči iracionalnost... tako racionalna, da potrebuje iracionalnost... tako racionalna kot sen mrtvega. In lepo prosim, kaj pa je film, če ne sen mrtvega?

ZELO ZA