Glasniki vetra

Da so vojni filmi urgentni, ni dvoma - niti John Woo ni mogel mimo. Vse svoje pirotehnične akrobacije, vse svoje slow-motion razčefuke, vso svojo vizualno virtuoznost, vso svojo kinetično intenzivnost, ves popcorn in vse svoje velike leitmotive, čast, prijateljstvo in samurajsko moralo, je odpeljal na Pacifik, na otok Saipan, ki ga streli, rafali, bajoneti, tanki, letala, granate, ogenj, marinci, Japonci, trupla, leteče glave in frleče okončine leta 1944 prelevijo v adrenalinski park. Jasno, Woo s sabo odpelje tudi vse vojne klišeje, ki so se prebudili po Reševanju vojaka Ryana, toda hej - pri Wooju klišeji vedno pojejo operne arije. Junaki, bolj ali manj hard-boiled killerji, zadevajo s hongkonško spaghetti natančnostjo, heroizem, patriotizem in humanizem so didaktični in tesni, toda ne vodotesni, banane, ki si želijo vrnitve k svojim ljubicam, gredo v koščke, sam Woo pa z vsakim kadrom dokazuje, da je voljan vaš telefonski imenik preoblikovati v Sikstinsko kapelo - in seveda, vključi tudi pregovorno situacijo, v kateri tipa s pištolo merita drug v drugega. Namesto podpisa. Woo pač.

Le da Glasniki vetra vključujejo še element, ki ga pri Wooju nismo vajeni - sporočilo. No, niti ne sporočilo - bolj kljuko. Korporala Nicolasa Cagea, marinca Joeja, ki ima za sabo pokol na Solomonskih otokih (kako se izmaže, ni jasno), v sebi občutek krivde (okej, izgleda zelo posthumno, huh, kot da bi prišel iz filma Leaving Las Vegas)), nad sabo pa odrešitev (čudežno se izmaže, čudežno okreva, hej, lahko računa na čudež), namreč med bitko za Saipan dodelijo za telesnega stražarja Benu (Adam Beach), enemu izmed mnogih Navajo Indijancev, ki so na Pacifiku služili kot strogo varovani radiovezisti - le oni so poznali "neprebojne" šifre, ki so temeljile na jeziku Navajo. Telesni stražar je moral varovati svojo kodo, specifično - če se je Navajo znašel v nevarnosti oz. če je obstajala možnost, da bo padel v japonske roke, ga je moral njegov telesni stražar ubiti. Vojna je, potrebno je žrtvovanje, boste rekli.

Problem je v tem, da je bila reč vendarle malce zarotniška, perverzna in rasistična - Navajo Indijanci, ti codetalkerji, o svoji "pogrešljivosti" in vnaprejšnji žrtvovanosti niso imeli pojma. Genocidni pokol nad Indijanci, ki ga je "beli brat" začel v Ameriki, na divjem zahodu (film se odpre v Monument Valley, deželi mnogih Fordovih vesternov), se je med II. svetovno vojno preselil na Pacifik. Lepo je sicer videti film, ki - podobno kot nedavna Hartova vojna - razkriva tako mračno in zamolčano reč, kot je medvojni ameriški rasizem, toda to je obenem nerodno, malone absurdno: pred nami je namreč film, v katerem marinci Japonce pobijajo z rasističnim prezirom v očeh. In na ustih. Japs! Nips! Mar s tem, ko prizaneseš enemu Indijancu, zrušiš rasizem? Še bolj absurdno: Indijanec je napihnjen v nadnaravno plemenitega svetnika (svojemu sinu da ime George Washington), toda tema tega filma, kot se izkaže, ni Indijanec, ampak dilema, pred katero stoji belec.

ZADRŽAN