3. 9. 2002 | Mladina 35 | Kultura | Film
Glasniki vetra
Windtalkers, 2002
Da so vojni filmi urgentni, ni dvoma - niti John Woo ni mogel mimo. Vse svoje pirotehnične akrobacije, vse svoje slow-motion razčefuke, vso svojo vizualno virtuoznost, vso svojo kinetično intenzivnost, ves popcorn in vse svoje velike leitmotive, čast, prijateljstvo in samurajsko moralo, je odpeljal na Pacifik, na otok Saipan, ki ga streli, rafali, bajoneti, tanki, letala, granate, ogenj, marinci, Japonci, trupla, leteče glave in frleče okončine leta 1944 prelevijo v adrenalinski park. Jasno, Woo s sabo odpelje tudi vse vojne klišeje, ki so se prebudili po Reševanju vojaka Ryana, toda hej - pri Wooju klišeji vedno pojejo operne arije. Junaki, bolj ali manj hard-boiled killerji, zadevajo s hongkonško spaghetti natančnostjo, heroizem, patriotizem in humanizem so didaktični in tesni, toda ne vodotesni, banane, ki si želijo vrnitve k svojim ljubicam, gredo v koščke, sam Woo pa z vsakim kadrom dokazuje, da je voljan vaš telefonski imenik preoblikovati v Sikstinsko kapelo - in seveda, vključi tudi pregovorno situacijo, v kateri tipa s pištolo merita drug v drugega. Namesto podpisa. Woo pač.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
