Nezvesta

Ko ljudje gledajo hardcore pornič, imajo običajno štiri pripombe. Prvič, zgodbe je premalo - tako da pretveze za fuk praktično ni. Drugič, vse skupaj sploh ni erotično niti senzualno - a morajo res vse pokazati, vso tisto ginekologijo? Tretjič, fukajo vedno povsem neženirano, rekreativno, kot da ni nič - ni seksa brez občutka krivde in sramu. In četrtič, užitku in orgazmom fukajočih nihče ne verjame - pa kaj, če bejbe na ves glas kričijo, kot da so same doma? Točno, ko ljudje gledajo hardcore pornič, si v resnici želijo, da bi gledali softcore pornič. In natanko za njih je Nezvesta, rimejk Chabrolove klasike Nezvesta žena (1969), ki ga je posnel Adrian Lyne, sultan softcore erotike (Devet tednov in pol).

Film upošteva vse štiri pripombe. Prvič, vključuje malce zgodbe: Diane Lane, seksi, bujna, idilično poročena Madame Bovary, začne svojega moža (Richard Gere) varati z naključnim, bistveno mlajšim francoskim bukinistom (Olivier Martinez). Drugič, prešuštnika fukata povsod, pri njemu in v espresso-barskem stranišču, vročično, akrobatsko in divje, toda pogosto kar oblečena - nobene ginekologije. Tretjič, tu ni nič, kot da ni nič - Diane ves čas fuka v strahu in napetosti, z občutkom krivde, nervozno, trepetajoče, hja, ko fuka, malce tudi trpi. In četrtič, njeni orgazmi so plačilo za strah - ne kriči, kot da je sama na svetu, hlačke ima zato, da se strgajo, obraz pa zato, da izgleda kot postelja po prešušnem seksu, ki si jo ogleduje prevarani mož.

ZA -