10. 9. 2002 | Mladina 36 | Kultura | Film
Austin Powers v Zlatotiču
Austin Powers in Goldmember, 2002
Dr. Evil (Mike Myers) ostaja pop-art frik s kompleksom Ernsta Stavra Blofelda - spet hoče uničiti svet. S “traktorskim žarkom”! Toda najprej zbeži iz zapora in najde sorodno dušo, nizozemskega hudodelca Goldmemberja (Mike Myers), okej, sociopatskega kvazikanibala - ee, avtokanibala - z grotesknim zlatim tičem, ki mu pomaga ugrabiti Austinovega očeta, swingerskega Nigela Powersa (Michael Caine). Razlog več za shagadeličnega, groovy-zvodniškega Austina (Mike Myers), da se iz hip-hop 21. stoletja zavihti nazaj v disko sedemdeseta, kjer ga ob odvratnem škotskem debeluhu Bastardu (Mike Myers), zdaj sumo borcu, funky Foxxy Cleopatri (Beyonce Knowles), očitnem poklonu blaxploitation kraljicam tedanje ere, bejbah a la Fook Mi in Fook Yu, orjaškem mozolju in Studiu 69 čaka biografija družbe, ki temelji na penisu. Ni kaj, genitalnih, telesnih in dermatoloških gagov je toliko, da je Austin Powers v Zlatotiču videti kot pop avtobiografija penisa, kot parodija falokratske, orto heteroseksualne družbe, v kateri so moški tako obsedeni s sabo, svojo močjo, svojo dominantnostjo in svojo potenco, da rojevajo drug drugega - in sami sebe. Da so bejbe v Austiniadi marginalne, zato ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da vsi štosi letijo na “samorazmnoževanje” moških - na ojdipske odnose med Dr. Evilom in Austinom, njegovim idealnim jazom (ja, oba igra Myers), njegovim zatrtim sinom (Seth Green) in Mini-Jazom (Verne Troyer), njegovo mini repliko, še toliko bolj, ker se v nekem prizoru ustvari vtis, da Dr. Evil rojeva Mini-Jaza, in ker so vsi navidez nepovezani moški v resnici le velika, fluidna heteroseksualna družina, ki je rodila samo sebe. Feministke tega ne bi znale povedati bolje. Potovanje skozi čas je tako incestuozno, huh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 9. 2002 | Mladina 36 | Kultura | Film
Dr. Evil (Mike Myers) ostaja pop-art frik s kompleksom Ernsta Stavra Blofelda - spet hoče uničiti svet. S “traktorskim žarkom”! Toda najprej zbeži iz zapora in najde sorodno dušo, nizozemskega hudodelca Goldmemberja (Mike Myers), okej, sociopatskega kvazikanibala - ee, avtokanibala - z grotesknim zlatim tičem, ki mu pomaga ugrabiti Austinovega očeta, swingerskega Nigela Powersa (Michael Caine). Razlog več za shagadeličnega, groovy-zvodniškega Austina (Mike Myers), da se iz hip-hop 21. stoletja zavihti nazaj v disko sedemdeseta, kjer ga ob odvratnem škotskem debeluhu Bastardu (Mike Myers), zdaj sumo borcu, funky Foxxy Cleopatri (Beyonce Knowles), očitnem poklonu blaxploitation kraljicam tedanje ere, bejbah a la Fook Mi in Fook Yu, orjaškem mozolju in Studiu 69 čaka biografija družbe, ki temelji na penisu. Ni kaj, genitalnih, telesnih in dermatoloških gagov je toliko, da je Austin Powers v Zlatotiču videti kot pop avtobiografija penisa, kot parodija falokratske, orto heteroseksualne družbe, v kateri so moški tako obsedeni s sabo, svojo močjo, svojo dominantnostjo in svojo potenco, da rojevajo drug drugega - in sami sebe. Da so bejbe v Austiniadi marginalne, zato ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da vsi štosi letijo na “samorazmnoževanje” moških - na ojdipske odnose med Dr. Evilom in Austinom, njegovim idealnim jazom (ja, oba igra Myers), njegovim zatrtim sinom (Seth Green) in Mini-Jazom (Verne Troyer), njegovo mini repliko, še toliko bolj, ker se v nekem prizoru ustvari vtis, da Dr. Evil rojeva Mini-Jaza, in ker so vsi navidez nepovezani moški v resnici le velika, fluidna heteroseksualna družina, ki je rodila samo sebe. Feministke tega ne bi znale povedati bolje. Potovanje skozi čas je tako incestuozno, huh.
Ker se je serija o Austinu Powersu začela kot parodija Jamesa Bonda (Austin Powers - International Man of Mystery) in nadaljevala kot parodija svoje parodije Jamesa Bonda (Austin Powers - vohun, ki me je nategnil), je povsem normalno, da se tretji del, Austin Powers v Zlatotiču, parodija parodije svoje parodije Jamesa Bonda, začne s kratko, lucidno, briljantno, all-star parodijo Misije nemogoče, revizije Jamesa Bonda, toda ne prve revizije, ampak druge, Misije nemogoče 2, in da Austinovega očeta igra Michael Caine, ki je v šestdesetih igral britanskega tajnega agenta Harryja Palmerja, čistega anti-Bonda. Tretji Austin je čisti postmodernistični vertigo. Vse je parodični citat, magari parodični citat samega sebe - in tudi tisto, kar ni parodični citat, je videti kot parodični citat. Austin Powers, huh, to so hiper motivirana usta, ki poljubljajo svet - in ko zmanjka sveta, drugih filmov in popkulturnih referenc, poljubljajo sama sebe. Popolna osmoza - brez občutka krivde. Še malo, pa bo Myers igral vse vloge, cel svet, preteklost, sedanjost in prihodnost. Tip se levi - kot alien. Kot film-v-filmu-v-filmu-v-filmu-v-filmu. Okej, Austin Powers je anahronizem, toda energičen je bolj kot zlati tuš. Austin Powers je kopija, ki kaže več življenja kot originali, četudi ne skriva, da ni nič bolj grotesknega in patetičnega od moškega telesa.
ZA
