Amir - “šerif iz Nurića”, 2002

Napis na začetku nas opozori, da Slovenci priseljence iz drugih delov Jugoslavije zaradi “njihove kulture obnašanja, oblačenja in mišljenja” kličejo “čefurji”.

Najprej pomislite, da je Amir usmerjen izvozno, festivalsko. Da je arty. Ni. Pa ne zato, ker uvodni napis ni v angleščini, ampak zato, ker je tako mehanično svetovljanski in tako dolgočasno naiven, da se vam zasmilijo vsi filmi, na katere se šlepa. Amir (Uroš Furst), patetično razvajeni, zabušantski “gangsta”, namreč izgleda tako, kot da je prišel iz kina, v katerem so pravkar odvrteli Zgodilo se je čisto blizu vas in Zoe do groba. Ali pa katerokoli drugo kombinacijo filma-v-filmu in Tarantinovega klona. Amir, ki mu očitno ni dovolj adrenalinsko že to, da živi v deželi, v kateri velja za “čefurja”, sklene, da bo posnel film, v katerem bo poziral kot “čefur”: za začetek na vlaku - s kamero v roki - posili neko podalpsko bunko, potem pa s prijateljem med pustnim rajanjem oropata še menjalnico.

S kamero v roki, se razume. Lahko bi jo tudi ugasnila. Filmu se namreč v tem trenutku zgodi to, kar se zgodi slovenskim filmom, ko nas skušajo impresionirati s kako žanrsko situacijo - crkne. Ni ga več. Ko roparja stopita v menjalnico, presahneta, sam film pa tudi ostane brez idej. Ostane le fant, ki evforično maha z očetovo pištolo - nič, le oče (Bata Živojinović), lokalni policaj, se mu zdi že od malega največji frajer na svetu. Furst sicer Amirja odigra con gusto, toda v filmu, ki je celo za digitalni debi preveč len, ki komaj stoji skupaj in ki se muči s konfuzno, napol pečeno sociologijo. Kakšna je zveza med uvodnim napisom, fantom, ki bi se najraje poročil s svojim očetom, in “čefurjem”, ki obstaja le v slovenskih glavah, ni jasno. A le zakaj bi bilo: “Tata - mi smo samo snimali film!”

PROTI