Rop

David Mamet, dramatik, scenarist in režiser, zna ustvariti vtis urgentnosti: njegovi junaki, napeti, hiperaktivni, enovrstični bleferji s komercialnim umom, recimo tisti v Hiši iger in Španskem zaporniku, vedno non-stop govorijo, hja, brez time-outa, divje, manično, agresivno in ritmično, še več, z besedami se obstreljujejo, podirajo, žrejo in pustošijo, tako da izgledajo kot naspidirana, hipermotivirana verzija Slovenca - beseda je ta, ki jim omogoča preživetje, neodvisnost in samobitnost. Mametovi verbalni dueli, čisti staccato, so pandan Woojevih revolveraških duelov. In v Ropu je Mamet svoji urgentnosti spet našel idealno situacijo - roparsko bando, ki si po rahlo kompromitiranem ropu draguljarne življenje rešuje z načrtovanjem kompliciranega ropa švicarskega zlata.

Za Joeja (Gene Hackman), starega profija, je to “last job”, pa tudi njegovim kompanjonom - njegovi bejbi Fran (Rebecca Pidgeon), Bobbyju (Delroy Lindo) in Pinkyju (Ricky Jay) - se ne ljubi več delati, toda ko jim cinični, brutalni, izsiljevalski mastermind Bergman (Danny DeVito) v shemo vrine še svojega nastopaškega, “kavbojskega” nečaka (Sam Rockwell), ki sicer obljubi, da bo “tiho kot mravlja, ki ščije na bombaž”, se tudi ta heist prelevi v igro, v brutto izdaj, soliranj, dvojnih prevar in scanja krvi. Dodajte še Mametov smisel za ironijo, twiste in potrebno fatalko, pa dobite trop obupanih noir lingvistov, ki se držijo le še za besede - in ki lahko le upajo, da bodo z besedami odložili neizbežno katastrofo. Kot Šeherezado.

ZA