XXX, 2002

Trojni X je videti kot kolekcija bondovskih preizkušenj, na katere pošljejo računalniški lik, ki se pretvarja, da je iz mesa. Xander Cage (Vin Diesel), promo za exxxtremne športe in internetni hit, je samomorilsko teflonski, tatujsko skuliran, steroidno našponan, fetišistično kompakten, ledrasto aerodinamičen, črno-T-srajčno kataloški in eksplozivno karizmatičen. Kiborg, ki bi oksidiral, če bi kadil. Anarho-liberalni nekadilec, ki je preoblečen vase. Če bi ga poslali reševat svet, bi še vedno izgledal kot reklamna kampanja zase. Ko ga zagledamo, ravno nekemu senatorju, ki hoče prepovedati skateboarding, sune korveto in jo padalsko raztrešči v globokem prepadu - jasno, vse to s kopico kamer posname in flikne na svojo spletno stran. Ne moreš ga ubiti - lahko ga le prekličeš.

Xander je anarhist za zabavo, kombinacija hedonista, protestnika, pop nihilista in industrijskega metala, adrenalinski gurman. “Rad imam vse, kar je tako hitro, da omogoča neumnosti.” Tip je čisti paradoks - po eni strani je anti, po drugi strani pa križišče vseh modnih trendov. Po eni strani hoče biti in, po drugi strani pa je antisocialen kot psihoza. Zaspi z utežmi, zbudi se kot logo.

Drži, ne izgleda kot fan policije in oblasti, toda ko ga Samuel L. Jackson, cinični agent Agencije za nacionalno varnost, pod firmo ali-ali rekrutira za tajnega agenta, v Kolumbiji z motorjem in kaskaderskim showom izigra narko kartele in “prijateljski ogenj” - kar pa je le test. Prava stvar ga čaka v Pragi, kjer vzhodno-evropska al-Kajda alias “Anarchy 99”, ki jo vodita dekadentni, megalomanski Yorgi (Marton Csokas), bivši ruski oficir, in zapeljivo mrhasta Yelena (Asia Argento), načrtuje bioteroristično apokalipso... ee, “Tiho noč”. Nič, Xander je gverilski thrill-seeker, od katerega zahtevajo le, da to, kar sicer počne v Ameriki, počne na Češkem. Ni lik, ampak artefakt, subkultura zase, ki misli, da je mogoče teror premagati z ekstremnimi športi, kot so padalsko pikiranje, snowboarding in sprožanje plazov. Vin Diesel ga ne igra, pa ne zato, ker ni kaj igrati, ampak zato, ker bi bilo samo igranje v prehudi diskrepanci s tonom filma, ki se absolutno zaveda svoje pretiranosti in absurdnosti. Toda ko govori, se skoraj zdi, da razmišlja.

ZA