16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Film
Kdo je Bourne
The Bourne Identity, 2002
Če igra v filmu Franka Potente, potem se veliko teče - okej, ali pa beži. V špijonskem trilerju Kdo je Bourne, posnetem po starem (1981), še hladnovojnem, bombastičnem, zavaljenem, lucidnem bestsellerju Roberta Ludluma, sicer spet teče in beži (Teci, Marie, teci), toda to ni vse - tu je tudi zato, da je šokirana. Da jo je strah. Da se trese. Da je nervozna. Da izgleda neprespano. Da se čudi. In da nima pojma. Toda ironično, ves čas je neprimerno bolj šokirana, bolj začudena, bolj prestrašena, bolj nervozna, bolj neprespana in bolj clueless kot totalni amnezik (Matt Damon), ki ga ribiči potegnejo iz Mediterana, ki je poln svinca in ki čisto zares nima pojma, kdo je.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Film
Če igra v filmu Franka Potente, potem se veliko teče - okej, ali pa beži. V špijonskem trilerju Kdo je Bourne, posnetem po starem (1981), še hladnovojnem, bombastičnem, zavaljenem, lucidnem bestsellerju Roberta Ludluma, sicer spet teče in beži (Teci, Marie, teci), toda to ni vse - tu je tudi zato, da je šokirana. Da jo je strah. Da se trese. Da je nervozna. Da izgleda neprespano. Da se čudi. In da nima pojma. Toda ironično, ves čas je neprimerno bolj šokirana, bolj začudena, bolj prestrašena, bolj nervozna, bolj neprespana in bolj clueless kot totalni amnezik (Matt Damon), ki ga ribiči potegnejo iz Mediterana, ki je poln svinca in ki čisto zares nima pojma, kdo je.
Videti je kot puzzle, ki se rešuje sam. Ve le to, da mora v švicarsko banko (digitalni info je v njegovem kolku), da ga preganjajo kot steklega psa in da ga je mogoče "sprožiti" - če je treba, se namreč prelevi v gordijskega, poliglotskega kung-fu ašašina, v brutalnega umetnika preživetja. Kar nenadoma, nagonsko, gladko, agresivno in ultra kinetično - ja, programirano. Kot ona hitro vnetljiva gospodinja v Poljubu za lahko noč. Franka Potente in amnezik, čigar srednje ime je samovžig, zato kmalu ne izgledata več kot paranoična študenta, ki so ju na potepu po Evropi pomotoma zamešali s tajnima agentoma - in ko se nekaj trupel kasneje znajdeta v Parizu, je jasno, da si ga bosta ogledala iz avta ter da za Louvre in podobne eskapizme ne bosta imela časa.
Triler Kdo je Bourne izgleda zelo kontinentalno (izprane lokacije, melanholična pokrajina, človek, ki se išče), toda s smislom za nesmisel in adrenalinski absurd. In za razliko od Vsote vseh strahov, ki je CIO skovala v svetnico, samo CIO napiči - CIA je še vedno le mračna, predobro budžetirana, nemoralna organizacija, ki pučistično sestreljuje tuje državnike in ki se ji zdijo celo njeni lastni agenti povsem pogrešljivi, še več, če je treba, kakega odstreli kar sama. Šit. In ko - v praktično nemi, nebistveni vlogi - zagledate slovito Julio Stiles, ki ves čas le statira ob računalniku ter dviguje telefon, ni težko ugotoviti, kako banalno je postalo delo špijonov po koncu hladne vojne.
ZA -
