Rdeči zmaj

Ko je Thomas Harris leta 1981 objavil roman Rdeči zmaj, je žanr, psihotriler, dobesedno ubil, razmontiral, raznesel, hja, šokiral - in mu obenem dvignil inteligenčni kvocient. Jasno, na grizlijevski način. Dr. Hannibal Lecter, kanibalski, sociopatski, pošastni, demonični, arogantni, intelektualno gurmanski, ultra zapeljivi serijski morilec, ki ga FBI uporablja kot konzultanta pri lovu na druge serijske morilce, in FBI-jev agent Will Graham, ki se je sposoben vživeti v psiho najbolj dementnih serijskih morilcev, sta bila tako hud zalogaj, da ju je dehidrirani žanr komaj nosil. Žanr se je ustrašil samega sebe, svojega cinizma, svoje hedonistične klinike, svoje divje fantazije, svoje politične nekorektnosti, svoje fantazmagorične neznosnosti. Nič hudega. Kdor je roman prebral, je iz svojega želodca itak razbral, da je Harris izumil nov žanr, nov rezime urbane pop demonologije, novo obliko morbidnega terorja, ki mu je Michael Mann pet let kasneje nataknil filmski obraz - Manhunter, kot so naslovili to mojstrovino (studiu je naslov Rdeči zmaj zvenel preveč japonsko), je bil tako brutalno srhljiv, da so ljudje ostali pred dvorano.

Bolje rečeno, gledalci niso vedeli, kako naj gledajo to novo "zlo" - ja, sredi osemdesetih koda za gledanje takih filmov še ni bilo. Ljudem se kanibalizem še ni zdel chic, prej narobe - nanj mentalno še niso bili pripravljeni. Identifikacija še ni bila mogoča. Briljantni, hipnotični Manhunter - veliki Grand Guignol osemdesetih, psihedelična motnja in izgred, posthumanistični lunapark psihoze - je finančno propadel. Toda ko se je dr. Hannibal Lecter leta 1991 vrnil, je Bush starejši ravno udaril po Zalivu in Iraku - v zraku je ždel vonj po napalmu, scvrtem mesu, odprtih žalodcih, razsutem drobovju, pokolu nedolžnih, sadizmu in kanibalizmu.

Točno, Demmejevi Jagenjčki so bili vojni film, v popolni rimi s cajtgajstom. Ne, niso mogli zgrešiti. Pobrali so ves denar, ki je bil na voljo, in pet Oskarjev. Manhunter ni imel svoje vojne. Jagenjčki so jo imeli - zrasli so v času, ko je kanibalizem postal mainstream. Zato kakopak ne preseneča, da so producenti tako pohiteli s pakiranjem in lansiranjem nove verzije Rdečega zmaja - hoteli so pač ujeti to novo vojno klimo, ta novi kaos, to novo izpahnjenost sveta, to "novo zlo", to "novo obliko terorja", kot bi rekel Bush. Paket je sicer vrhunski, toda vsi igralci, od Edwarda Nortona, ki igra "upokojenega" Willa Grahama, mojstra forenzične empatije, in Harveyja Keitela, ki igra njegovega šefa, do Ralpha Fiennesa, ki igra iznakaženega serijskega morilca po imenu "Tooth Fairy", obsedenega z Blakeovim Rdečim zmajem, Emily Watson, ki igra njegovo širokooko slepo muzo, in Anthonyja Hopkinsa, ki igra hokejskega doca, se skozi svoje like le sprehodijo - kot impersonatorji, ki čakajo na reciklažo. Največji sprehajalec med njimi je prav Hopkins, ki izgleda kot karikatura svojih parodij, ne pa kot rafinirani, elegantni, genialni psycho in fetišistični art connoisseur, ki bi rad človeku zlezel v glavo. Rdeči zmaj je le hiša strahov, mehanika brez sloga. Ko Hopkins na začetku speče in servira flavtista, ki je fušal, veste, da je to le predjed - speči in servirati bi moral tudi sebe. Tekmovati ne more več niti z vojno niti z originalom - heh, celo niti s svojimi parodijami.

PROTI