Naključni milijonar

Ko da ni dovolj že to, da je Hollywood posnel nepotrebni rimejk Caprine klasike Mr. Deeds gre v mesto (1936), je vanj - v vlogo Garyja Cooperja - za nameček postavil še Adama Sandlerja. Gary Cooper v glavah tedanje publike ni veljal za vaškega idiota, toda Sandler je prav to - vaški idiot, ki igra vaškega idiota... ee, malega in abotno preprostega, skromnega, naivnega, nedolžnega, dobrodušnega picerista iz Mandrake Fallsa (New Hampshire), ki na lepem zve, da je podedoval 40 milijard dolarjev. Jasno, Mr. Deeds ima preveliko in preveč čisto srce, da bi štekal, kaj se mu je zgodilo - no, da bi se zavedal svoje nove moči. In ko se nanj spravijo vsemogoči velemestni kanibali, predatorji in drugi simboli korporativne Amerike, saj veste, pozerski odvetniki, pohlepni člani upravnega odbora (Peter Gallagher) in tabloidna ingenue s kamero med joški (Winona Ryder), še vedno ne šteka.

Hja, tip zmaga sebi - in svoji retardiranosti - navkljub. A po drugi strani, če imaš 40 milijard dolarjev, ne moreš izgubiti, ne. Mr. Deeds, altruist, ki misli, da je Amerika socialistična federativna republika (ja, vsem kupi enake, rdeče avtomobile!), je preveč dober, da bi sploh pomislil na to, da je v tem svetu kaj narobe. Ko rešuje goreče mačke in ko - skupaj s Johnom McEnroejem! - avtomobile obmetava z jajci, izgleda kot pacient, ki si dopoveduje: Think positive! Marxa ne bi ločil od Busha. Kako je ta mutantski slehernik, ki izgleda tako, kot da tretji razred ponavlja že trinajstič, postal lastnik picerije, ni jasno, toda verjetno mu jo je kdo zapustil. Tip je pač tak idiot, da lahko preživi le, če mu kdo kaj zapusti. Dober je, ker nima pojma. In ker nima pojma, gre v nebesa. Gary Cooper je bil iz Vermonta - in igral je tubo.

PROTI