K-19: Črna vdova

Leta 1961 je hladna vojna doživljala multiple orgazme. Amerika je imela toliko atomskega orožja, da bi lahko svet uničila desetkrat - Rusija ga je imela toliko, da bi lahko svet izničila dvakrat. Svet se je tresel - vsi so bili živčni, panični, histerični. In seveda, vsi so dišali po radiaciji in mutaciji. Amerika je svoje atomske podmornice Polaris parkirala pod severni tečaj in tako prestrašila Ruse, da so tja gor, globoko pod nulo, takoj poslali svojo atomsko podmornico, K-19: Črno vdovo, kar je bilo tvegano - Črna vdova namreč še ni bila testirana. Toda hej, tekma je tekma, domovina pa domovina. Ameriki je treba pokazati! In da bi Rusi čim prej izenačili, za kapitana postavijo Alekseja Vostrikova (Harrison Ford), zapetega, fanatičnega, smrtno resnega, hiper patriotskega, niti malo sentimentalnega, toda maničnega avtokrata, ki ne pozna besede "neuspeh" in ki ga zanima le izvrševanje partijskih direktiv, ne pa druženje in "družinsko" zapijanje s posadko, kar je neslo prejšnjega kapitana, Polenina (Liam Neeson).

Atomska podmornica K-19, specialistka za ustvarjanje vdov (10 mož umre, še preden izplujejo!), tudi na misiji hitro opraviči svoje ime, Widowmaker: jedrski reaktor začne namreč zaradi "sistemske okvare" puščati, tako da fantje kmalu zadišijo po avtentični radiaciji, medtem ko sama podmornica postane potencialna Hirošima, ki bi lahko povzročila III. svetovno vojno. K-19 je antivojni film o podmornici, ki postane krsta, ne da bi jo sploh kdo napadel. Tudi sam film izgleda malce mrtvo. Kathryn Bigelow, ki ljubi mačistično poziranje (Zadnji dnevi, Peklenski val, James Cameron), se pač preveč zanaša le na vgrajeno dramo samih podmornic - na klavstrofobično konzerviranost, tesnobne hodnike, škrtanja in škripanja trupa, abstraktnost radarja, nemočne, fatalistične poglede ter srhljive spuste v mrak in neobvladljive dvige.

In ker je do hude napetosti in intenzivnosti tu le korak, ne čudi, da Ford in Neeson hitro postaneta Gene Hackman in Denzel Washington iz Škrlatne plime, ki imata za otoplitev na razpolago manj časa kot Kennedy in Hruščov. Film K-19 sicer Ruse prikaže kot junake, kar je za h'woodski film rahlo ekscentrično, še zlasti če pomislite, da na drugi strani stojijo Američani, ne pa naciji, toda v resnici je le kritika bivše Sovjetske zveze, bolj rečeno - podmornica K-19 je le metafora "zlobnega imperija". Film melanholično sporoča: življenje v komunizmu je bilo en sam kaotičen boj za preživetje, partijske direktive pa so bile le slepi reaktor "sistemske okvare", ki je pokopala komunizem. Vsekakor, ko podmorničarje nad radiacijo pošljejo v dežnih plaščih, lažje razumemo, zakaj ta "sistem" ni imel nobenih možnosti.

ZADRŽAN