Princesa Mononoke

Če se ozrete za nekaj stoletij nazaj, zagledate princa Ašitako, ki blodi po svetu, med samuraji, menihi, skeleti, duhovi in živalmi - znebiti se skuša prekletstva, ki ga je okužilo, ko je pokončal na lepem blaznega, demoničnega, kačastega merjasca, nekdanjega gozdnega Boga. Kar ga pripelje v zakotno mesto, ki izgleda kot dobro utrjena kovačnica, bolje rečeno, kot vojaško-industrijski kompleks, in kjer pod taktirko brezdušne despotinje, gospe Eboši, tezgarijo socialni deklasiranci, predvsem cipe in gobavci, ter v imenu "prosperitete" izdelujejo novo orožje, huh, puške - ni čudno, to mesto ni le v vojni s samuraji, ampak tudi z naravo... ee, gozdnimi Bogovi, vrtoglavo samomorilskimi živalmi, ki so vzgojile princeso Mononoke, ki jih "industrijska" aroganca civilizacije ubija in ki gredo zdaj na vse ali nič.

Za princa Ašitako, ki izgleda kot Disneyjev outsider v Tolkienovem Srednjem svetu, v tem kaotičnem, "prehodnem", nedefiniranem svetu ni lahkih moralnih odločitev - glas bi mu lahko dal tudi Toširo Mifune, ki je v Telesni straži obtičal med dvema klanoma. Ali pa Clint Eastwood, ki je med dvema klanoma obtičal v rimejku Telesne straže. Okej, tudi Disneyjeve risanke imajo ekološki podton, globoke gozdove, "nadnaravne" like, neodvisne bejbe, izobčene junake, ki so prisiljeni tavati po gotski džungli, in sirote, ki jih vzgajajo živali, toda kultna in epska Princesa Mononoke, kraljica japonskega animeja, največji hit v zgodovini Japonske (do Titanika, se razume), Disneyja butne iz družinskega formata - med dekapitacije in amputacije, industrijski wasteland in mite, ki jih krotoviči reality check.

ZA +