Intacto

Holokavst kot kazino.

Ortodoksi, ki zavračajo kakršnokoli trivializacijo nacističnega Holokavsta in judovskega trpljenja, tako da celo v Schindlerjevem seznamu vidijo le cinično banalizacijo, ob španskem trilerju Intacto ne bodo ostali ravnodušni: Max von Sydow igra namreč Samuela Berga, ostarelega, zagrenjenega Juda, ki je edini preživel nacistični lager smrti in ki še vedno misli, da je dobil jackpot, še več - Holokavst se mu zdi le drugo ime za kazino. Bog ni imel nič z njegovim čudežnim, misterioznim preživetjem, pač pa hazard - hja, imel je srečo. Vsaj tako se mu zdi. Bolje rečeno - zdi se mu, da je intacto. Le da ni stripovski superman - kot Bruce Willis alias Nezlomljivi. Še vedno pa ga žre tako hud občutek krivde, da v kleti kazina - nekje na koncu mučno somračnih Kanarskih otokov - nenehno hazardersko, napol gladiatorsko izziva svojo intaktnost, toda vse partije ruske rulete, ki jih igra s podobnimi "srečneži" in "preživelimi", dobi, no, preživi. Sreča je dar - in obenem privilegij, elitistični, luksuzni, prestižni občutek, darwinistični refleks, ki ni za vse. Le redki si ga lahko privoščijo. Ni čudno - sreča je tu le abstrakcija kapitala, le prvobitna akumulacija kapitala a la Borges. Zato ne čudi, da Federico (Eusebio Poncela), Samuelov nekdanji asistent, "posinovljenec", ki je ta "dar" ob njuni ločitvi izgubil, zdaj kuje maščevanje: Tomasa (Leonardo Sbaraglia), bančnega roparja, ki je edini preživel letalsko nesrečo, pošilja skozi nevarne hazarderske labirinte, da bi ga pripravil na ultimativno partijo ruske rulete. Intacto, morasti, metafizični, psihedelični film noir, je antiglobalistična parabola - pred nami je pač danse macabre kapitalizma (Samuel), ki se utaplja v nihilizmu, srednjega razreda (Federico), ki izgublja stabilnost in digniteto, in proletariata, ki se lahko zanaša le še na srečo.

ZA