Harry Potter in dvorana skrivnosti

Harryju Potterju - oz. Danielu Radcliffeu, ki ga igra - se je zgodilo tisto, kar se običajno zgodi otrokom pri teh letih: odkar ga nismo videli, je zrasel. Ja, potegnil se je. Kar opazno. Tudi mutiral je, huh. Še več, v tem letu je bolj zrasel, kot pa se je postaral. Kdo ve, morda ima že tudi spolne odnose. Toda ne boste verjeli, stric Vernon in teta Petunia ga imata še vedno zaprtega, tako rekoč interniranega - v mali, mračni, neznatni izbi. Kot veste, sta ga v prvem delu držala v čumnati pod stopnicami.

Vprašanje, ki se vam avtomatično zastavi, se ne glasi, hej, zakaj takega velikana bašejo v tako malo sobo (že iz prvega dela pač vemo, da sta stric in teta rigidna sadista, Harry pa le mazohistični Pepelko), ampak - kako hudiča tak velikan pusti, da ga imata teta in stric zaprtega v tako mali izbi? Mar ni gledal prvega dela, Harry Potter in kamen modrosti?

Mar ni že v prvem delu ugotovil, da sta stric in teta mali degenerirani pošasti, ki sta se utrgali iz najbolj mračnih kotov Dickensiane in ki bi ju lahko sosedje že davno prijavili uradu za boj proti mučenju otrok? Mar ni zrasel in se iz sopranista prelevil v baritonista? In navsezadnje, mar se ni že v prvem delu pred njima zatekel v "varno hišo", na Hogwarts, v čarovniško šolo? Pozabite.

Film Harry Potter in dvorana skrivnosti, ki je za svoje dobro preveč obseden z zvestobo do gospe Rowling, se mirno vrne na izhodišče - kot da se ni nič zgodilo. Kot da ni pred nami fant, ki je na koncu prvega dela "spregledal" ter prerasel logiko internacije, odvisnost od kretenskih sorodnikov in svojo normalnost - saj se je izmojstril za čarovnika, ne. Kar nas seveda pripelje do drugega vprašanja: ali bo Harry zdaj, ko je že velik fant, končno nehal verjeti v Božička... ee, hočem reči - ali bo že končno nehal verjeti v to, da je čarovnik? Ali bo zdaj, ko se je potegnil, podvomil vase, v svojo "nadnaravnost", v svoj "dar", v svoje magične sposobnosti, v witchcraft & wizardry? Si bo končno rekel, hej, kaj je to - z mano je nekaj narobe... vejetno sem mrtev... ali pa sanjam... ali pa mi pravkar operirajo srce in se mi blede... ali pa sem pod psihiatrovo psihozo... ali pa sem na tripu... ali pa sem new-age pacient z prebujnim, hudo spremenjenim, shizofreničnim stanjem zavesti, ki meji na "božji kompleks"?

No, ne bi mogli ravno reči, da ga daje "božji kompleks" - Harry je namreč pogan. Čarovnik. Tako rekoč skywalker. Bu!

Lažje razumete, zakaj ga je ameriška krščanska desnica tako križarsko napadla in ga obenem otrokom tako strogo odsvetovala - Harry, deviantni kristjan, ki je podlegel skušnjavi "nadnaravnih sil", očitno diši po "lažnem preroku". Kaj torej - se bo odrekel Satanu? Se bo odrekel mraku? Se bo odrekel svoji "nadnaravnosti"? Niti slučajno. V Dvorani skrivnosti iz kičasto banalnega, zadušljivo srednje-razrednega londonskega predmestja - okej, z naslova Privet Drive 4 - spet prebegne na Hogwarts, to pa zato, da bi srečal stare prijatelje, sošolce in druge sorodne duše, da bi še zadnjič videl mojstra Richarda Harrisa, da bi se družil s priznanimi britanskimi pop klasiki (John Cleese, Maggie Smith, Julie Waters, Robbie Coltrane, Alan Rickman), da bi se še bolj izmojstril v čarovništvu, da bi lahko spet bežal pred vlakom (Chitty, Chitty, Bang, Bang!), da bi lahko spet igral air-polo, da bi se lahko spoprijel s črno magijo Kennetha Branagha, diaboličnim bestseletristom, očitno karikaturo gospe Dowling, da bi se lahko igral z digitalnim škratom Dobbyjem in da bi lahko Hogwarts rešil pred zloglasno, genocidno, kritponacistično "Dvorano skrivnosti" (Chamber of Secrets), v kateri ždi pošast, ki skrbi za "etnično" čiščenje - za eliminacijo in "petrifikacijo" vseh tistih, ki so le napol čarovniki, "mudbloods", potemtakem tistih, ki imajo "nečisto" kri.

Če nisi čiste rase, če nisi čisti čarovnik, če nisi časovnik po očetu in mami, te petrificirajo. Da se Harry upre diskriminaciji, da se prelevi v promotorja strpnosti in da kljub temu ne more uiti svoji usodi, svoji "krvi", svoji genski strukturi (hja, tudi njegova starša sta bila čarovnika), ne preseneča - Harry, karizmatični imigrant, je pač presečišče kulturne vojne, vojne dveh kultur, dveh ver, poganske in krščanske, ki se borita za njegovo dušo. V njem lahko vidimo le mladega, naivnega kristjana, ki ga je zapeljal krasni poganski svet, v katerem pa ne more in ne sme ostati - zato se mora vedno vrniti na izhodišče, v "normalni", krščanski svet, heh, kleče, na koruzo. Vse tiste "petrifikacije" so itak tako biblične, kot citat Sodome & Gomore. Harry Potter je resda videti kot mučeni, trpinčeni, prizadeti kristjan, ki hoče svojemu represivnemu, nadležnemu duhovniku zbežati v alternativni, paralelni, poganski svet, toda škrat Dobby bo lepo božično darilo. Ne?

ZADRŽAN