Eksperiment

Če še vedno verjamete, da je človek lahko gospodar svojih misli, svojih odločitev in svoje psihologije, potem je čas za strašno resnico: ni! Da lahko človek reče to, kar misli, je le mit. Okej, lahko sicer reče to, kar misli, toda to, kar misli, ni "njegovo" - to, kar misli, ni v ničemer odvisno od njega. Nemški Eksperiment, ekranizacija slovitega psihološkega eksperimenta, ki ga je univerza Stanford leta 1971 izvedla v Palo Altu, Mario Giordano pa popisal v romanu Black Box, namreč lepo in naravnost šolsko opozori, da človekova psiha ni nič individualiziranega, kaj šele avtonomnega - vsa psihologija pride s teritorijem, zapakirana s socialno vlogo, ki vam jo dodelijo.

Znanost rekrutira 20 prostovoljcev, da bi lahko tudi laboratorijsko premlela "zaporniško obnašanje": 20 fantov, med katerimi najdete vse običajne osumljence, od taksista (Mortiz Bleibtreu) do Elvisovega impersonatorja, razdelijo na zapornike in paznike, jih vse skupaj zbašejo v high-tech kompleks in začne se das experiment, 12-dnevna simulacija "zaporniškega obnašanja"... ee, igranje vlog. Da bi vse skupaj še bolj zasidrali v zeitgeistu, taksistu, ki je v resnici žurnalist a la Gunther Walraff, nataknejo posebna očala, ki ta reality show "snemajo" in predvajajo v svet.

Jasno, v hipu, ko fantje oblečejo svoje nove vloge, človekove pravice vzame vrag - in seveda, ne potrebujejo motivacijskih gurujev, da bi eni mutirali v pasivne, mazohistične, stresne, nemočne "zapornike", drugi pa v sadistične, manične, fašistoidne "paznike", ki svoje sužnje podvržejo tevtonski, "gestapovski" torturi ter jih ponižajo v "ne-ljudi". Eksperiment pokaže, da čredni nagon komaj čaka na mobilizacijo, da je avtoritarnost najboljša formula za obvladovanje množic, da množica izživljanje nad drugačnimi razume kot dolžnost in da denacifikacija ni uspela. Ne le v Nemčiji, huh. Kaj bi se zgodilo, če bi uporniški, nonkonformistični taksist in Berus (Justus von Dohnanyi), največji sadist med "pazniki", vlogi zamenjala, je itak na dlani, ne.

ZA +