Na Kitajskem jedo pse 2

Na Kitajskem jedo pse 2 ni nadaljevanje danskega črno-komičnega hita Na Kitajskem jedo pse, ampak predzgodba, še bolj obešenjaška, bolj brutalna in bolj kinetična od originala. Ko Haralda (Kim Bodnia), karizmatičnega gangsterja in gostinca, spustijo iz aresta, jezno pogleda konkurenčno, črno, "črnogorsko" bando, ki je v njegovi odsotnosti razširila teritorij, toda takoj zatem pade v plač, ko ga pokliče njegov umirajoči krušni oče z zadnjo željo - videti hoče svojega biološkega sina Ludviga (Torkel Petersson), ki pa je v švedskem arestu.

Harald, sentimentalni macho, verjetno bratranec Tonyja Soprana, popoka svoja kuharja in Vuka (Brian Patterson), novo ekscentrično delovno silo v restavraciji, in naskoči arest, jasno, na absurden, hudo nepraktičen, infantilen način, ter reši Ludviga, heh, v paketu s policijskim psom, ki mu je že ob prvem srečanju z drvečim tovornjakom žal, da ne nastopa v h'woodskem filmu.

Ker pa smo že ravno na teritoriju Quentina Tarantina in njegovih ripov, recimo Letala prekletih, je prav, da se izkaže, da je Ludvig v resnici serijski morilec, ki je do sedaj spal le z mamo. Da je Lasse Spang Olsen, režiser te male akcijske dogme, pred petnajstimi leti ustanovil prvo dansko kaskadersko šolo, se pozna - in to v hipu, ko fantje zajezdijo kako prevozno sredstvo, bodisi avto ali pa letalo. Ne da se akcija in črni, kubistični humor pri tem požreta - prej narobe, prizori so napeti, tudi ko so smešni. In kar je še večji dosežek: napeti so, tudi ko so akcijski. Olsen pač ve, kaj je skupno dobremu kuharju in dobremu gangsterju - smisel za detajl.

ZA