Vse ali nič

Če bi Charles Dickens vstal od mrtvih, bi mislil, da gleda priredbo kakega svojega romana, ko bi videl Vse ali nič, zgodbo o londonskem proletariatu na robu katastrofe, depresije in živčnega zloma - tragedijo malih, žalostnih, prikrajšanih, deklasiranih, povsem običajnih ljudi, ki so dobili nič, ne da bi sploh kdaj štartali na vse. Phil (Timothy Spall), benigni, podplačani taksist, ki se vozi in vozi, ne da bi se premaknil, njegova "žena" Penny (Lesley Manville), blagajničarka v supermarketu, njuna povsem odtujena otroka, predebeli, brezposelni, zaležani, agresivni fuck-off sin Rory (James Corden) in povsem zaprta, napol katatonična, predebela hči Rachel (Alison Garland), njihovi zapiti sosedje, brezposelni prijatelji in groteskni znanci so brez ambicij in brez izhoda, talci rutine in enoličnosti, zavrženi in pozabljeni. Seks, alkohol & karaoke so njihov odgovor na sex, drugs & rock'n'roll.

Margaret Thatcher je z deregulacijo trga poskrbela, da že v izhodišču niso imeli nobenih možnosti - John Major in Tony Blair sta poskrbela, da niso nikoli zvedeli, da obstajajo tudi alternative. Z leti so postali tako apatični, mizantropski, asocialni in apolitični, da jim razredne zavesti ne bi mogli vsaditi niti z macolo, kaj šele z revolucijo. Da so vsi po vrsti predebeli in da je to tudi vir tragedije, ne preseneča - kot je v knjigi Fat Land ugotovil Greg Critser, je debelost znak revščine, "kuga delavskega razreda". Hujšanje ni triumf volje, ampak triumf ekonomije in socialnega razreda. Kapitalizem je kanibalizem, sporoča Mike Leigh. Ne da obup njegovih junakov ni brutalen, eksploziven in ludističen, toda bolj kot vladajoči eliti so nevarni drug drugemu. Upirajo se le drug drugemu, ne pa sistemu, ki jih je izobčil. Njihov angažma se začne in konča v družini - jezni so drug na drugega, ker so obtičali skupaj in ker niso uspeli. Lahko si le mislimo, kaj bi se zgodilo, če bi šla vsa ta jeza na ulico.

ZELO ZA