Gospodar prstanov: Stolpa

Petru Jacksonu, velikemu fantazistu in fetišistu, se pozna, da je kariero začel z grozljivkami. Grozljivke je namreč bolj kot druge žanre obsedalo telo - njegove meje, njegove transformacije in mutacije, njegovo razpadanje, njegova grozljivost in odvratnost. Grozljivke so človeško telo spremenile v spektakel pošastnosti, kužnosti, tesnobe in gnusnosti - in nič ni bilo bolj grozljivo od "modernega" telesa, ki je spremenilo obliko. Ne pozabite, da so se grozljivke že v tridesetih zavrtele od telesa, ki ga parazitsko sesa pošast (Drakula), prek redizajniranega telesa (Frankenstein) in spačenega telesa (Spake), do telesa, ki je izginilo (Nevidni človek), in hitro postale alegorije nestrpnega, agresivnega, kapitalističnega okolja, ki se hoče polastiti telesa in mu zagospodariti. Hladnovojne grozljivke so strah pred "drugačnim", "kužnim" telesom (npr. The Thing) in izgubo telesa (Invasion of the Body Snatchers) le še stopnjevale - pod Cronenbergom, Osmimi potniki in cyberpunkom je bilo telo le še poligon za parazitske invazije, poslovne špekulacije in antidarwinizem. Grozljivke so bile v tem smislu dveh sort: na eni strani so bile tiste, ki so hotele človeško telo rešiti, na drugi strani pa one, ki niso puščale nobenega dvoma, da je sprememba oblike človeškega telesa neizbežna. Peter Jackson sodi kakopak v to drugo sorto - njegove novozelandske grozljivke a la Bad Taste in Brain Dead so bile divje, ekstremne, sarkastične himne novim oblikam telesa. Telesa so razpadala, bruhala, trpela, pokala in letela v zrak - točno, iskala so novo obliko in strpno okolje, ki jih bo sprejelo. Body art je postal body horror.

In Gospodar prstanov je kolekcija prav takih teles - "drugačnih", mutiranih, velikih, malih, podaljšanih, pritlikavih, spačenih. Jackson je očitno šele v Tolkienovem Srednjem svetu našel naravno okolje za vsa ta "drugačna" telesa - Srednji svet je mitsko, utopično, multikulturno vesolje, v katerem vsa ta "drugačna" telesa živijo kot nekaj normalnega, kot kulturno dejstvo Borgesove Babilonske knjižnice. Lahko si mislimo, da je za Srednjim svetom dolga, mučna zgodovina osvobajanja in boja za človekove pravice. No, Jackson je v Stolpih, drugem Gospodarju prstanov, vilincem, hobitom, škratom, orkom, veščem, "ljudem" in drugim dodal dve novi ekskluzivni telesi - telesa v obliki mobilnih, govorečih dreves alias entov, ki se pridružijo hobitoma, Medu (Dominic Monaghan) in Pipinu (Billy Boyd), in Goluma, digitalno state-of-the-art kreaturo (+ Andy Serkis), ki je nekaj trenutkov resda dobila že v Bratovščini prstana, toda zdaj zasije v vsej agonični shizoidnosti. Izgleda namreč kot srhljiv remix starosti in mladosti, starca in otroka... ee, kot še neformiran otrok, ki se je takoj posušil v starca - Frodo (Elijah Wood) in Samo (Sean Astin), ki drvita v Mordor, lahko vidita, kaj se zgodi s človekom, ki ga obsede mračni, kužni, oblastniški prstan. Aragorn (Viggo Mortensen), Legolas (Orlando Bloom) in Gimli (John Rhys-Davies) na koncu rohansko ljudstvo rešujejo pred invazijo Sarumanovih orkov, toda ta filigranska, monumentalna, fantazmagorična bitka, ki množico teles napne do najbolj absurdnih skrajnosti, izgleda kot bitka za telo, bolje rečeno, kot alegorija vseh tistih kapitalističnih in političnih sil, ki se borijo za človeško telo - sil, ki telo izkoriščajo, kontrolirajo, preoblikujejo in spreminjajo v produkt, v posthumanistični spektakel.

ZELO ZA