Bomo videli
Va savoir, 2001
Filmi so zgodbe o teatru, ki je zrcalo filma - film se začne in konča v teatru, še vedno vztraja Jacques Rivette, "novovalovec", sodobnik in sotrudnik Truffauta, Godarda, Rohmerja in Chabrola, ki je že v prvencu Pariz je naš (1960) zarolal vse svoje obsesije - teater, težave s postavitvijo nove predstave, filozofske igrice in seksualne indiskretnosti med akterji, ki pomešajo teater in življenje, nepredvidljive dialoge, absurdna naključja, tajno združbo in enigmatično zaroto, ki vse vpletene emocionalno izčrpava.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Filmi so zgodbe o teatru, ki je zrcalo filma - film se začne in konča v teatru, še vedno vztraja Jacques Rivette, "novovalovec", sodobnik in sotrudnik Truffauta, Godarda, Rohmerja in Chabrola, ki je že v prvencu Pariz je naš (1960) zarolal vse svoje obsesije - teater, težave s postavitvijo nove predstave, filozofske igrice in seksualne indiskretnosti med akterji, ki pomešajo teater in življenje, nepredvidljive dialoge, absurdna naključja, tajno združbo in enigmatično zaroto, ki vse vpletene emocionalno izčrpava.
V ta intelektualni "puzzle" umetnosti, intuitivne intenzivnosti, eruditske absurdnosti, fluidne identitete in kapricioznega spomina se je stalno vračal, elegantno in resnobno, tudi v skoraj 13-urni mojstrovini Out 1 (1974). In tudi v filmu Bomo videli, v katerem pariško uprizoritev Pirandellove vodvilske igre Come tu mi vuo - ja, igrane v italijanščini, pred praktično prazno dvorano - preplete s tesnobno, fobično, "amnezično" igralko (Jeanne Balibar), ki po treh letih sreča svojega eks ljubimca (Jacques Bonnaffe), še vedno obsedenega s Heideggrom in staro hermetično "tezo", in njegovo novo muzo (Marianne Basler), sicer učiteljico baleta, ter njenim trenutnim beaujem (Sergio Castellitto), režiserjem predstave, ki išče Goldonijev rokopis, najde pa seksi študentko (Helene de Fougerolles) in njenega mračnega, incestuoznega brata (Bruno Todeschini), ki peca učiteljico baleta. Bomo videli je kolekcija napol budoarskih ljubezenskih intrig, ljubezenski vrtiljak, La Ronde, resnobna bulvarska farsa, libertinska romantična komedija v ritmu dolge, počasne reke, kontra-emtivijevska verzija Sna kresne noči.
Rivettu, že tradicionalno noremu na dolge filme, na trajanje, se nikamor ne mudi - prej narobe, svojih šest romantikov prepušča igri, zapeljevanju, zarotniškim kapricam, improvizaciji, komediji dell'arte, ne da bi sam trznil. Kamere zlepa ne premakne - ne, noče se vmešavati. Noče jih motiti. Noče, da izgledajo kot pirandellovski liki, ki iščejo avtorja, kakor tudi noče, da izgledajo kot Beckettovi Čakajoči na Godota. In ne išče mrtvih kotov, ampak jih prepušča teatrskemu komplotu umetnosti, ki življenje daje in jemlje. Ni je čez napetost, ki jo nudijo zapeljevanje, flirt in prešuštvo, ni ga čez humor, ki ga nudita negotovost in spremenljivost ljubezni, in ni je čez ljubezen, ki jo interpretira umetnost.
(Bomo videli vrti Kinoteka)
ZELO ZA -
