Solaris

Lemov sci-fi roman Solaris je zadnja leta "navdihnil" mnoge filme, tudi Krvavo obzorje in Sfero, tako da se je preveč junakov znašlo pred skrivnostno substanco, ki halucinantno in pogubno preslikuje njihove strahove, travme, tesnobe, frustracije in občutke krivde, da bi lahko Soderbergh deloval sveže, pa četudi se zelo trudi, da bi Solaris intoniral drugače... ee, da bi bil bližje Tarkovskemu kot pa Krvavemu obzorju. Kar je seveda le stvar retorike: ko je Tarkovski posnel Solaris, je posnel svoj najbolj pop film. Solaris je Soderberghov najmanj pop film: antispektakelski, hladen in klavstrofobičen, brez iskre v očeh, čudovito odsoten, tako rekoč mesečen, hipnotično fluiden in eliptičen. Ko Chris Klein (George Clooney), zagrenjeni psiholog, pripotuje na vesoljsko postajo Prometheus, ki kroži okrog planeta Solaris, lahko le nemočno ugotovi, da so astronavti potrebni urgentne terapije - Solaris jim je zjebal glave.

Rolajo se samomori, kri na stenah, zblojenost in čudni obiskovalci, med katerimi je tudi Rheya (Natascha McElhone), Chrisova žena, ki je pred časom naredila samomor. Solaris začne jebati tudi Chrisa - ja, simulirati začne tudi njegove nevroze in travme. Toda lepota je v tem, da imata z identiteto probleme oba, živi Chris in mrtva Rheya, realno bitje in simulacija. Kaj se dogaja, ni jasno niti realnemu Chrisu niti irealni Rheyji. Na Chrisu ni, da ugotovi, zakaj se vse to dogaja, ampak da ugotovi, ali je sposoben - v času, ko je realnost vse bolj irealna in irealnost vse bolj živa - tej simulaciji priznati status realnosti, ali je sposoben dojeti, da je prav ta simulacija tisto, kar dela njegovo realnost znosnejšo, in ali je sposoben svoj simptom ljubiti bolj kot samega sebe.

ZA