Pianist

Izmišljanje zgodb o nacističnem Holokavstu je vedno sporno - tako z moralnega kot z logičnega in filozofskega vidika. To vemo. Holokavst je bil pač najbolj skrajno zanikanje civilizacije - in ni fikcije, ki bi lahko tekmovala z njim, zato se filmi o Holokavstu običajno držijo resničnih zgodb, ki so jih v svojih memoarih popisali preživeli, recimo Primo Levi. Ali pa Wladyslaw Szpilman, židovski komponist in Pianist, učenec Arturja Schnabla in Franza Schrekerja, čigar "zgodbo" je zdaj ekraniziral Roman Polanski, sicer tudi sam žrtev Holokavsta. Njegovi najboljši filmi - Kitajska četrt, Nož v vodi, Gnus, Slepa ulica, Rosemaryjin otrok in Podnajemnik - so bili polni alegoričnih ogorkov njegovega preživetja, v Pianistu pa med ogorkom in preživetjem ni več razlike. Szpilman (Adrien Brody) namreč izgleda kot Žid, ki mutira v Jezusa Kristusa - da bi živel, mora umreti.

Film se začne leta 1939, jasno, v Varšavi, kjer živi 500.000 Židov, ki jih nacistične restrikcije vse bolj ponižujejo. Szpilman, še ves blaziran, napol dandy, skuša svojo družino preživeti s pianističnim zabavanjem židovske elite (ja, židovska skupnost kljub getoizaciji ohrani rigidno razredno strukturo), toda ko postane brutalna logika apartheida v varšavskem getu praktično neločljiva od logike lagerja smrti, naciji vse skupaj deportirajo v lagerje smrti, tako da v samem varšavskem getu ostanejo le tisti, ki so sposobni za delo, med drugim tudi Szpilman, zdaj sam, ločen od družine. S pomočjo poljskega undergrounda se skrije, toda Varšave ne zapusti. Potuhne se - iz svojih skrivališč lahko le pasivno, nemo, nemočno, negibno, distancirano gleda, kako mesto umira... kako se kopičijo groza, strah, kaos, eksekucije, bolezni, trupla, obup, beda in opustošenje... in kako se izjalovita oba upora v getu. Videti je kot zadnji človek na koncu zgodovine, huh, kot agonični zombi, ki gleda grozljivko. Ne more reagirati, ne more se upreti ali pa angažirati - doktorira iz samoobvladovanja in samozanikanja. Ne sme se vživeti, ampak postane svoja lastna abstrakcija, nevidni človek, mož-ki-ga-ni. Prižene se do točke, ko ne more več reči, da obstaja. Skozi njega se vidi. Preprosto ni tam. Okej, Szpilman je Holokavst preživel zato, ker je imel srečo, ker je imel močno voljo, ker je bil iznajdljiv in ker je imel dobre zveze, a tudi zato, ker je "umrl" in ker je bil artist, sposoben totalne sublimacije.

ZA