Chicago

Michael Moore v doku-eseju Bovling za Columbine sprašuje: zakaj se Američani pobijajo med sabo? Odgovor lahko dobi v huronskem, zelo nasekanem in fluidnem, bolj montiranem kot režiranem, vodvilsko-videospotovskem, kabaretno-satiričnem mjuziklu Chicago: Američani se pobijajo zato, ker se to izplača. Umor se vedno izplača. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga: umor je vedno pot naprej. Pot do slave. Tu imate namreč Roxie Hart (Renee Zellweger), naivno gospodinjo, anonimno banano, ki hlepi po slavi in ki hoče postati showgirl, a se ne more in ne more prebiti - ko ugotovi, da je tip, prodajalec pohištva (ne sprašujte), ki ji je obljubljal slavo, v resnici le blefer in brezvestni fukač, ga mirno ubije.

Kar jo - v času prohibicije, v "norih dvajsetih" - pripelje v arest, kjer pa že sedi Velma Kelly (Catherine Zeta-Jones), zvezdniška showgirl, ki je ubila svojega moža in svojo sestro, ker ju je zasačila v nesprejemljivi figuri veneris. Poslovni motto njenega odvetnika, naoljenega, elastičnega, egocentričnega Billyja Flynna (Richard Gere), velikega "razzle-dazzle" manipulatorja in absolutne PR mašine, se glasi: "V tem mestu je umor le oblika zabave!" In res, morilsko Velmo prelevi v medijsko atrakcijo, v kraljico ljudskih src. Kar je dobro za njeno obrambo in njegov rating. Toda Roxie se mu zdi še boljša partija - ker je nobody. Hja, ker je zrela za medijsko napihovanje. Ker gre z njo lahko od začetka do konca. Ker jo lahko povsem sfabricira. Velma in Roxie tako postaneta tekmici, ki skušata druga drugo nadkriliti v fantaziji, glasbenih točkah in morilskem dosjeju.

Obema je pač jasno, da bo preživela tista, ki bo večja in boljša morilka - tista, ki bo večja medijska atrakcija, tista, ki bo bolj pritegnila pozornost javnosti. Slava je kratkoživa, toda umor ji da glamur in seksapil. Umor je oblika slave. Senzacija. Velma in Roxie sta tipični zvezdi - živita v strahu, da bo kdo zagrešil boljši umor. Ko kdo reče, zabavaj me, se sliši tako, kot bi rekel - ubij me! Morilec ima status zvezdnika - za vsakim zvezdnikom je umor, sporoča tabloidni all-star Chicago, ki temelji na resničnih dogodkih iz dvajsetih in ki je v vseh teh letih že doživel gledališko predstavo (1926), dve filmski verziji, nemo (1927) in zvočno (1942), ter broadwayski musical via Bob Fosse (1975). Zabava je umor. Umor je zabava. Anonimne naredi slavne - slavne naredi še bolj slavne! Mediji so tako cinični, kultura pa tako obsedena s slavo, da se umor preprosto izplača - celo slavnim! Oj, Simpson!

ZADRŽAN +