Mafijski blues

Mafijski boss Robert De Niro hoče za vsako ceno iz aresta, kjer mu nekdo streže po življenju, zato začne hliniti pacienta, heh, manično-depresivnega shizofrenika. In ker je v tem zelo prepričljiv, ga spustijo v oskrbo njegovemu staremu psihoterapevtu, Billyju Crystalu, jasno, pod pogojem, da ga spravi k pameti in kruhu. To je novo - vse ostalo je staro, vključno z mentalnim ustrojem mafijskega bossa. De Niru itak ni treba hliniti, da je manično-depresivni shizo. Hej, tak je že sam po sebi. Ne, nikoli se ne smeji. Zakaj? Ker se ne zna smejati. To vem jaz in to veste vi in to ve cel svet. Iskreno rečeno, tako je ponotranjen, da se mu zdi, da se ne sme smejati. To bi lahko ubilo ali pa vsaj kompromitiralo njegov imidž. Še huje, to bi ga lahko razbremenilo, relaksiralo, mi pa vemo, da lahko De Niro funkcionira le, če je napet, obremenjen, stresen. Smisla za humor ima zato le toliko kot Greta Garbo. In nič več.

Greta se ni smela smejati, če je hotela ostati "božanska" - prototip nordijske lepote. Pijanci so v njej videli to, kar trezni vidijo v De Niru, ki se ne sme smejati, če hoče ostati izložba psihoanalize, bolje rečeno - okno v divje, tolmunske, agonične koncepte sodobne psihoanalize. Kar nas kakopak vedno znova pripelje do Mafijskega bluesa, nadaljevanja komedije Analiza pa taka, ki je izgledala kot terapevtski projekt, s katerim so skušali De Nira spraviti v smeh: prelevili so ga v pacienta, za psihoterapevta pa so mu predpisali Crystala - komika. Billy je izvajal komične točke, mi pa smo se spraševali - bo Bobby prasnil v smeh ali ne? No, nekajkrat se je zdelo, da je na tem, da se zlomi, zdaj, ob Mafijskem bluesu, pa lahko le ugotovimo, da ni čudno, da ni bušnil v smeh - vse skupaj je zrežirano. Vsi štosi so tako medli in tako rahitični, kot da Bobbyja nočejo spraviti v zadrego. Še več, vse skupaj je taka reciklaža, da podvomite v iskrenost tega terapevtskega projekta - če Billyjevi štosi pri Bobbyju niso vžgali prvič, zakaj potem mislijo, da bodo drugič?

PROTI