Frida

Problem filmov o umetnikih je v tem, da so precenjeni. Film o umetniku velja avtomatično za umetnino. In ker je umetnik, čigar biografijo popisuje ta ali oni film, ponavadi tudi genialen, pomeni, da je genialen tudi ta film. Kvaliteto umetnika se zameša s kvaliteto filma, pa četudi je kvaliteta filma povsem odvisna od kvalitete umetnika, njen produkt tako rekoč. In seveda, tudi film je le toliko radikalen, kot je bil radikalen umetnik, ki ga ta film popisuje. Nič več. Običajno manj.

Frida, biografija kultne mehiške slikarke Fride Kahlo (igra jo Salma Hayek), zelo osvobojene upornice, komunistke in ekscentrične biseksualke, ki jo je pri osemnajstih deformirala in ožigosala prometna nesreča, je tak film - precenjen. Pobral je nominacije in Oskarje, toda onstran parazitiranja na bio-faktih in barvah, ki definirajo Fridin intenzivni morbidno-razsijani folk namaz (svetla oranžna, globoka modra, opečnato rdeča ipd.), ga ni. Še več, Fridino radikalnost raztopi v fluidnem, šolsko linearnem, kafeterijsko-kataloškem naštevanju velikih ljudi, ki jih je poznala (Tina Modotti, Lev Trocki, Silvestre Revueltas, Edward Weston, David Siqueiros, Andre Breton, Nelson Rockefeller, Josephine Baker), mest, ki jih je obiskala (Pariz, San Francisco, Detroit, New York), in reči, ki so se ji zgodile, pri čemer sledi vsem žanrskim zahtevam "ženskih" melodram iz štiridesetih: trpeča ženska, ki šče "srečo", ugotovi, da jo mož, ugledni slikar Diego Rivera (Alfred Molina), nenehno vara, zato ga začne tudi sama varati, z moškimi in ženskami.

Od unikatne zgodovinske dobe, ki jo je tako rekoč "avtorsko" oblikovala, ostane le jet-set štafeta: njen politični aktivizem, njeno simpatiziranje z revolucijo, njen feminizem in njena biseksualnost namreč izgledajo le kot modni dodatki dobe. Nič, zgodovina je le ena izmed stvari, ki so se ji zgodile in ki jih - sodeč po logiki filma - ni štekala. Ne, to ni poljub, ampak rokovanje, ki diši po "resnični zgodbi". In Eviti.

ZADRŽAN