Prenašalec

Odkar se je Luc Besson prelevil v producenta, lahko še enkrat uživamo njegove stare filme - jasno, v preobleki. Prenašalec je rimejk Bessonovega Profesionalca, le da profi zdaj ni asket, ampak neke sorte James Bond v mediteranskem eksilu (okej, Trevanianov Shibumi ni daleč stran), pa tudi pedofilski podton je v imenu politične korektnosti izključen, tako da Lolito zamenja rahlo starejša, bolj "sprejemljiva" bejba. Bolje rečeno, Prenašalec je videti kot Profesionalec brez robov.

Jason Stratham, nekdanji britanski olimpijec, ki je diplomiral v gangsteriadah Guya Ritchieja, igra Franka Martina, nekdanjega člana posebnih enot, zdaj skuliranega, elegantnega, redkobesednega rezidenta dobro utrjene južnofrancoske vile, ki se preživlja kot transporter: s svojim armiranim high-tech BMW-jem za mračne figure lifra "pakete", hudo sporne in ilegalne, se razume, heh, tudi bančne roparje, če je treba. Kot vsak samurajski hedonist pa ima set zasebnih pravil... ee, "kodeks časti", ki preprečuje, da bi notranje, "moralno" eksplodiral. Pravilo št. 1: Kupčija je kupčija. Pravilo št. 2: Nobenih imen. Pravilo št. 3: Nikoli ne odpiraj paketa. Toda ko paket vendarle odpre in v njem najde mlado Kitajko, Qi Shu, pride za njim več imen, kot jih je na FBI-jevi "most-wanted" listi, vključno s tipom po imenu Wall Street (Matt Schulze), kupčija pa mutira v bombastični, adrenalinsko-testosteronski podvodno-dirkaško-padalski fu-razčefuk. Stratham izgleda kot budist na nogometni tekmi - ni tako resnoben kot Jet Li, niti ni tako sarkastičen kot Vin Diesel, toda film, ki noče biti nič, kar ni, servisira kot navijač evropudinga. Z jezikom za zobmi.

ZADRŽAN +